close
Turčija

Carigrad – prijetna mešanica Vzhoda in Zahoda

Carigrad
Print Friendly, PDF & Email

Carigrad, Istanbul, nekoč tudi Novi Rim, Bizanc in Konstantinopel, kakor koli imenujemo največje turško mesto, je edinstveno in res nekaj posebnega. Hitro človeka posrka vase, pa naj ga obišče le za par dni ali ostane tam dva tedna. V vsakem primeru se želiš vrniti. In vedno znova lahko odkriješ kaj novega, pa še ostane kaj za naslednjič. Mesto je prijetna mešanica starega in novega, Orienta in Evrope, ki se tu stikata, različnih veroizpovedi, tradicij, navad in načinov življenja. Poleg klasičnega repertoarja se je v mestu, če le imate dovolj časa, priporočljivo enostavno izgubiti in ne slediti ustaljenim turističnim potem ter uživati dan kot to počnejo domačini.

Mesto na kar dveh celinah razdvaja Bosporska ožina, povezujejo pa številni mostovi
Prispeli smo na letališče Sabiha Gökcen, ki je pred desetletjem zraslo na azijski strani mesta. V iskanju pravega avtobusa in nato ladje do Sultanahmeda, starega evropskega dela mesta, kjer smo rezervirali sobo, smo naleteli na prometni zastoj in zadnjo ladjo zamudili. Zato je sledila (kar precej) daljša vožnja čez azijski  in preko mostov na evropski del. Ker pri nizkocenovnih letalskih prevoznikih obrokov na letalu ni, svoje pa je lačnim želodcem naredila še čakalna vrsta zaradi kontrole ob vstopu v državo, so prvi simiti, nekakšni turški »pereci« s sezamom, ki jih prodajajo v Turčiji povsod, teknili še toliko bolj.
Na glavni avtobusni postaji v bližini Sultanahmeda smo v dolgi liniji avtobusov obupali in poklicali taksi. In že se je začelo barantanje za ceno, kar sem od od zadnjega obiska arabskih dežel že malo pogrešala. Prvi voznik ni bil ravno pri volji, a je že drugi za pol nižjo ceno od prvotne, privolil brez težav takoj. Še obvladam baranatnje, čeprav se mi po resnici povedano ni dalo, pa tudi cene so bile skoraj smešne. Sicer pa je bilo za preizkušanje v tej turški oziroma arabski navadni še veliko priložnosti.

Za začetek stari (evropski) del mesta, ki je pod zaščito UNESCA
Začeli smo kulinarično kot se za Turčijo spodobi. Prvi dan smo namenili sprehodu po Sultanahmedu, s pitjem obveznega turškega in jabolčnega čaja in seveda sladic. Ravno ta del sem od zadnjega potovanja po Turčiji najbolj pogrešala. Najbolj prijetne so manjše ulice z nizkimi stoli in mizami, kjer moški kadijo vodne pipe, se pogovarjajo, iz ozadja pa veje turška glasba. V zabavnem programu bolj turističnih lokalov popestrijo dogajanje s trebušnimi plesalkami ali plesočimi derviši.
Me je pa že prvi dan presenetila ena še vedno grda navada: mladina in starejši so iz trgovine prihajali z nekaj manjši prigrizki in metali vsi po vrsti ovojni papir kar na tla. Proti večeru sicer čistilna služba opravi svoje in mesto ni pretirano umazano, ampak vseeno bi pričakovala vsaj, da smeti romajo v koš.

Biseri Sultanahmeda: Modra mošeja, Hagia Sofia, Cisterna….
Današnje mesto in živahen vsakdanji utrip je posledica pestre zgodovine.
Na poti do  Modre mošeje smo si na Trgu sultana Ahmeda najprej ogledali nekdanji hipodrom, ki so ga zgradili že Bizantinci, ki so uživali v konjskih dirkah. Krasita ga dva zanimiva obeliska. Najbolj znan je granitni Theodosius, ki so ga dostavili iz Egipta leta 390. Hipodrom je nekoč predstavljal središče družabnega in celo kulturnega življenja.
Sprehodili smo se do bližnje Modre mošeje, ki je dobila ime po modrih ploščicah iz katerih je bila v 17. stoletju zgrajena. Graditelj je zamenjal besedi zlata in šest, ki sta v turškem jeziku podobni, in ji zgradil kar šest minaretov, kar je bilo v takratnem času največ na svetu, in ne zlate kot je želel Sultan Ahmed I., ki je dal mošejo zgraditi. Glavna mošeja v Meki – prestolnici islama je imela le pet minaretov, so ji morali zaradi  carigrajskega pripetljaja dozidati še dva. Mošeja ima lepo dvorišče kot tudi notranjost  z rdečkastimi ročno tkanimi preprogami, ogromnimi lestenci in modrimi vzorčastimi ploščicami. Potrebno je biti primerno obut in oblečen, zato smo dobili posebna ogrinjala, kar je navadno tujcem zanimiva izkušnja. Del mošeje je namenjen vernikom, ki jih obiskovalci lahko z razdalje seveda, opazujejo pri molitvi.
Blizu se nahaja ena najznamenitejših stavb na svetu – Hagia Sofia, ki je v bila v 6. stoletju zgrajena kot bazilika. Cerkev božanske modrosti odraža zapletene zgodovinske odnose med Turčijo in zahodno Evropo. Po zavzetju Konstantinopla v sredini 15. stoletja so ji dodali minarete in jo preuredili v mošejo. Danes lahko opazujemo bizantinske poslikave, ki so jih prekrili islamski vzorci.
Blizu se nahaja ena najbolj nenavadnih znamenitosti –  Cisterna bazilika, potopljena  palača in največja vodna cisterna v nekdanjem Konstantinoplu. S 336 marmornimi stebri oblitimi z vodo nudi prav posebno doživetje in zanimivo foto kuliso. Tudi to je doživetje, ki ostane v spominu.
V tem delu mesta si je potrebno ogledati še mogočno palačo Topkapi, nekdanje domovanje sultanov, dvornih dam in konkubin. Obenem je bila sedež vlade ter središče osmanske oblasti in moči. Zgrajena je na skrajnem in strateško pomembnem koncu polotoka med Zlatim rogom, Bosporjem in Marmarskim morjem. Bogato okrašene sobane so okrašene z natančno izdelanimi vzorci islamske umetnosti. Ob ogledu razstavljenega orožja, oblačil, dragih kamnov, nakita, portretov in še česa si ni težko predstavljati življenja v nekoč mogočnem otomanskem cesarstvu.
V poletni vročini smo se vmes »ohlajali« v številnih parkih. Mesto ima namreč zelo veliko zelenih površin, kjer Turki radi počivajo, klepetajo, malicajo in so pomemben del družabnega življenja.

Za nakup si je še vedno potrebno vzeti čas
Turčijo povezujemo z ugodnimi nakupi. V Carigradu je najbolj znan Veliki bazar, ki obsega menda kar 60 ulic z več kot 4.000 trgovinicami, 60 restavracijami, 18 vodnjaki in 12 mošejami. Dnevno jo je v najboljših letih turizma obiskalo tudi do 400 tisoč obiskovalcev. Leta 2011 je bila to ena najbolj obiskanih zanimivosti na svetu. Obiščete jo lahko mimogrede ali pa ji namenite cel dan. Kvaliteta izdelkov variira od izdelka do izdelka. Nekatere lahko nosimo še danes, določene smo zavrgli že takoj po prihodu domov. Načeloma je razmerje med ceno in kvaliteto zelo ugodno. Vsekakor pa je tržnica izredno barvita. Kupili smo športne copate znane blagovne znamke, eno so zdržale kar dve sezoni, ene pa le dva tedna. A bolj od tega se nam je zdel design čevljev, tako lepih in barvitih verjetno niti sama blagovna znamka še ne izdeluje.
Poleg Velikega bazarja je znana tudi Egiptovska tržnica in Knjižna tržnica ter številne druge manjše, ki soše bolj pristne in prav tako vredne obiska.
Proti večeru smo se podali še do pristanišča Eminönü ter z ladjo na vožnjo po Bosporju in Zlatem rogu, ki loči evropski del mesta od azijskega, povezujejo pa ju številni mostovi. Z ladje si ogledamo številne zanimivosti, ki si jih peš verjetno ne bi, od otomanskih palač, lesenih hiš, mošej do sodobnih zgradb in nebotičnikov. Še posebej lep je razgled na palačo Dolmabahce. Gre za najrazkošnejšo palačo sultanov, zgrajena od leta 842 do 1853, je bila od leta 1856 upravno središče Osmanskega cesarstva. Zgrajena je na evropski strani mesta, s čemer je hotel sultan prikazati svojo pripadnost Evropi. Tukaj je umrl Atatürk, ki velja za očeta sodobne Turčije. V povratku pa smo si v pritanišču privoščili okusne ribje sendviče, po katerih je ta del mesta zelo znan.
Z ene strani se od tod ponuja lep razgled na Evropo z druge pa na Azijo.

Pa še skok v moderni Taksim
Do modernega evropskega Taksima smo se peljali s starim tramvajem, kar je prav tako posebno doživetje. Vendar bi človek kar najraje skočil dol s sicer počasnega vlaka, ko zagleda niz številnih trgovin ob glavni ulici  Istiklal. Vseeno smo počakali do Trga Taksim in nadaljujevali peš nazaj do stolpa Galata, ki smo si ga ogledali že pred vožnjo s tramvajem in je lepa razgledna točka.  Zgrajen je bil sredi 14. stoletja in je bil dolgo najvišja zgradba v mestu.
Taksim predstavlja moderno plat današnjega mesta. Ulica Istiklal je pravzaprav peš cona dolga dolga slab kilometer in pol, ki se začne in zaključi s Taksim trgom. Za vikende in praznike naj bi ulico obiskalo preko tri milijone ljudi na dan! Vse polno je modernih nakupovalnih centrov, trgovin, restavracij, slaščičarn, nočnih lokalov, zato so tukaj tudi cene malce bolj evropske.
V povratku proti Sultanahmedu smo znova opazovali številne ladjice ob Bosporju in linijo ribičev. Na  pomolu Eminönü smo poskusili odlične ribje sendviče, ki jih pečejo na ribiških ladjah, zraven pa domačini pijejo zeljni sok, ki je zelo osvežujoč in v poletni vročini res prija. Lepo je tod pazovati množice domačinov, ki prihajajo sem na kosilo ali malico.

V mestu se nahaja tisoče verskih objektov
Če vam čas dopušča, si velja ogledati še impozantne zgradbe iz bizantinskega časa, kot npr. Konstantinov forum zgrajen leta 328, Valensov akvedukt iz leta 368, Teodozijevo in obmorsko obzidje ter druge.
Carigrad je mesto, v katerem so se mešale razne kulture in verstva, zato je v njem veliko število zgodovinskih cerkva, mošej, sinagog in palač.  Mesto naj bi imelo okrog tri tisoč aktivnih mošej, 120 cerkva in 26 sinagog ter 110 muslimanskih in 57 nemuslimanskih pokopališč. Sultani, vezirji in drugi premožni dostojanstveniki so običajno bogato financirali gradnjo mošej.
Osmanska arhitektura je najbolj opazna na palačah in rezidencah, mošejah in njihovih pomožnih zgradbah, večjih trgovinah in hotelih, bazarjih ter drugih zgradbah. V muzeje so preurejene pomožne zgradbe mošej, ki omogočajo vpogled v življenje v takratnih časih.
Med muzeji izstopa arheološki v nekdanjih prostorih palače Topkapı. V njem si lahko ogledamo zbirko kraljevih zakladov, sobane okrašene s ploščicami, spoznamo anatolsko zgodovino in številne sarkofage, med drugimi tudi najbolj prepoznavnega sarkofag Aleksandra Velikega. 

In končno uživati v vsakdanu domačinov
Tu pa se pravo odkrivanje mesta šele začne. Priporočam še obisk turškega kopališča ali hamama, turške tradicije umivanja, ki so jo prevzeli od Bizantincev, poleg temeljitega čiščenja telesa boste deležni še masaže. Druga znamenitost, ki jo je potrebno poizkusiti ko obiščemo Turčijo je turška pipa, ki je središče družabnega  življenja. Zelo dobrodošel je tudi obisk frizerja oziroma za moške brivca, izpulili vam bodo vse odvečne dlake, še tiste, za katere sploh ne veste, da jih imate. Turistični programi vključujejo še orientalne večere s plesi trebušnih plesalk ali dervišev.

Zanimivo o Carigradu
Carigrad je danes največje turško mesto ter pomembno kulturno, gospodarsko in finančno središče. Leži ob Bosporski ožini, ki povezuje Črno in Marmarsko morje. Tako deli mesto na evropski del, v katerem je zgodovinsko in gospodarsko središče mesta in azijski (anatolski) del. V evropski del mesta se zajeda morski zaliv Zlati rog, na katerem sta se nekoč nahajala Bizanc in Konstantinopel.
V dolgi zgodovini je bil prestolnica Rimskega cesarstva (330–395), Vzhodnega rimskega ali Bizantinskega cesarstva (395–1204 in 1261–1453), Latinskega cesarstva (1204-1261) in Osmanskega cesarstva (1453 -1922). Po razglasitvi Turške republike 29. oktobra 1923 je prestolnica države postala Ankara.
Staro mesto na polotoku med Marmarskim morjem in Zlatim rogom naj bi bilo zgrajeno na sedmih gričih, na katerih so se nahajale cesarske mošeje, in obdano z 22 km dolgim obzidjem.
Mesto je bilo ustanovljeno kot Bizanc okrog leta 660 pr.n.š, ime pa naj bi dobilo po legendarnem kralju Byzasu. Ko je leta 330 Konstantin Veliki kraj razglasil za glavno mesto vzhodnega dela Rimskega imperija, je postal Konstantinopel oziroma Konstantinovo mesto, uradno pa Novi Rim, vendar se to ime nikoli ni prijelo.
Za ograjeno središče so nekoč uporabljali ime Stamboul. Domačini so svoje mesto od vsaj 15. stoletja klicali Istambol, kar pomeni mesto islama. Carigrad pa je staro slovansko ime, ki ga priročniki priporočajo pred uradnim Istanbulom še danes.
V srednjem veku je bilo to največje, v večjem delu svoje zgodovine pa tudi najpomembnejše mesto na svetu. Zaradi pomembnega geopolitičnega položaja so se sem priseljevale etnične skupine iz cele Evrope, Azije in Afrike ter se postopoma asimilirale z lokalnim grškim in kasneje turškim prebivalstvom.
V mestu naj bi živelo 15 (po nekaterih podatkih celo več kot 16) milijonov prebivalcev. Približno 70 odstotkov prebivalcev živi v evropskem, 30 odstotkov pa v azijskem delu. Priseljenci iz jv Turčije, kjer vlada velika brezposelnost, povzročajo stalno rast na črno zgrajenih obrobnih naselij imenovanih gecekondu.

Tags : bosporcarigradcisternagrand bazarhagia sofijahamamistanbulmodra mošejasultanahmedtaksimturška kavaturški čajzačimbe
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1