close
Madžarska

Hortobagy – potepanje po madžarski divjini

Madžarska pusta
Print Friendly, PDF & Email

Hortobagy: dokler seže oko samo ravnina, ravnina in ravnina. Ni njiv, ne gozdov, hiš ali vasi, le redke osamljene kmetije. Obsežna ravnina med vzhodnimi Karpati in reko Tiso je ena največjih posebnosti Madžarske in Evrope nasploh. O pusti smo slišali veliko zgodb. Čeprav se načeloma na isto mesto ne vračamo, pa se bomo v prostrano madžarsko pusto zagotovo še vrnili, vendar v drugem letnem času, saj je osupljiva v vseh.

Namestitev v Hajduszoboszlo
Gjula, mož lastnice apartmaja s katero smo se dogovarjali za prevzem ključa je preprost in vesel Madžar. Kljub temu, da ne govori noben svetovni jezik, smo se sporazumevali v nekakšni mešanici osnov nemščine, poljščine in ruščine. Pripovedoval nam je, da je med turisti še posebej veliko Poljakov in Slovakov. Slovencev še v svojem apartmaju ni gostil in jih ni veliko tod. Gospa pa nam je sms sporočila s potrditvijo rezervacije pošiljala prevedeno z googlom kar v slovenščini. Toliko o madžarski prijaznosti in trudu za gosteJ.
Namestili smo se v zdraviliškem kraju Hajduszoboszlo, južno od Debrecena, ki je specializiran za revmatike. Dneve smo tako zaključili s kopanjem v modernih termah z enim največjih vodnih parkov v Evropi. Čeprav smo jih videli po Evropi že veliko, tako obsežnega že dolgo ne. Za ljubitelje popolnega odklopa predstavlja posebno doživetje nočitev znotraj puste v tradicionalnih hiškah.

S kočijo po prašni peščeni poti
V turistično informacijskem centru smo nabrali prospekte o  narodnem parku Hortobagy in se naslednji dan podali na organizirani ogled puste, ki za turiste traja par ur. Pusto je namreč treba doživeti, kar pomeni, da se podaš v njena prostranstva. Eno izmed izhodišč je moderno posestvo Nyerges Presszo, katerega glavna dejavnost je konjereja. S konjsko vprego in kočijažem oblečenim v madžarsko pastirsko nošo smo se po prašnem in razdrapanem kolovozu počasi pomikali v notranjost. Vodenje je potekalo v nemškem jeziku, statistika na vozu pa je bila v prid nam: madžarska družina, mi in še en slovenski par, s katerim smo se par dni prej v Egru naključno pogovarjali v angleščini, tu pa smo po registrski tablici na avtomobilu ugotovili, da smo vsi Slovenci.
V pusti se, dokler seže oko, odpira ena sama ravnina. Čeprav živimo v podobni pokrajini, je madžarsko prostranstvo vseeno posebno doživetje. V daljavi smo opazovali črede konj, tu in tam se je pojavilo kakšno drevo, ponekod ribnik, ob katerem se je paslo govedo.

Prvi postanek smo naredili pred leseno ograjo, kjer živijo kodraste svinje, ki bolj spominjajo na ovce. Njihovo dlako naj bi nekoč predelovali v tkanino za vojaške suknjiče, meso pa naj bi bilo zelo zdravo, saj znižuje holesterol, kot nam je razlagala vodnica. V sosednji ograji se je pasla posebna vrsta bivolov.
Ravnino občasno zmotijo lesena napajališča z vodo, ki od daleč spominjajo na pokvarjen križ. Srečali smo tudi vprege z voli sive barve in velikimi rahlo upognjenimi rogovi. Gonjači jih namesto z voza usmerjajo od spredaj.
Redke podolgovate hiše so še vedno krite s trstjem kot pred stoletjem, gospodinje pa pri vsakodnevnih opravilih ne uporabljajo sodobnih pripomočkov. Tovrstnim kmetijam namreč država posveča posebno pozornost in jih finančno podpira, vendar pod pogojem, da lastniki kmetij ne spreminjajo in ne modernizirajo. Po starem gojijo avtohtone pasme kodrastih svinj, ovce pasme ratska z dolgimi ravnimi rogovi, ki jih nosita oba spola, sivo govedo, pa svedrastoroge ovce, pse pasme komodor, kuvas, pami ali agard ter pikčaste sive kure.

Kdo je bolj spreten: konji ali jezdeci?
Vrhunec izleta predstavlja predstava z jezdeci na konjih, kjer so eni bolj spretni kot drugi. Konji obvladajo ležanje in celo sedenje, jezdeci pa sedijo ali pa stojijo na njihovih hrbtih. Ves čas pokajo z biči, kar je nekoč konje varovalo v strahu pred streljanjem. Najbolj drzna točka je t.i. »madžarska pošta«, pri kateri stoji jahač na hrbtih zadnjih dveh konjev. Z eno roko vodi sprednje tri konje, z drugo pa vihti bič.
S konji so Madžari pregovorno povezani že od nekdaj. Nek madžarski pregovor baje pravi, da je naj bi jih Bog ustvaril za konjski hrbet. Avtohtone madžarske gidre so znane po izjemni vzdržljivosti, dnevno zmorejo tudi sto km terenskega jahanja. V preteklosti so bili skoraj edino prevozno sredstvo po madžarskih prostranstvih.

Po koncu predstave smo se lahko tudi sami preizkusili v ježi po mehkem pesku, ki je res nekaj posebnega. K temu prispeva tudi dejstvo, da se jih jaha brez sedel, so pa konji tudi brez podkev. Zaradi njihove velikosti, smo se tudi malo težje znašli na njih.
Zanimiva je tudi zgodba o pastirjih, ki smo jo spoznali v bližnjem muzeju pozneje. V galopu jezdi okoli svoje črede konj »čikoš« oblečen v pisana domača oblačila. Tradicionalno ima oblečeno dolgo haljo stisnjeno s pasom, na glavi ima kučmo, obute pa usnjene škornje. Pastirji imajo svojo hierarhično lestvico, ki se meri v vrsti, ki jo zvečer zasedajo ob ognju. Najpomembnejši so »čikoši«, ki sedijo najbližje ognju. Za njimi so goveji pastirji –  »čardoši«, potem sedijo ovčji pastirji – »juhasi«, najdlje stran pa so svinjski pastirji – »kanasi«.

Safari in divji konji
Čeprav pusto povezujemo s konji, je njeno največje bogastvo nekaj povsem drugega: to je raznovrstni svet ptic, ki jih tukaj gnezdi čez 340 vrst. Še posebej veliko je vodnih ptičev. Znan pa je tudi po intenzivnem ribogojstvu. Tu imajo svoj dom različne vrste čapelj, kvakači, rečni in črnoglavi galebi, race mlakarice, reglje, sive gosi in druge vrste. Ob cestah smo opazili številna sračja gnezda. Zaščitni znak Hortobagyja pa so žerjavi, ki jih je najlepše opazovati oktobra, ko se selijo v tople kraje.
Odpravili smo se še na eno posebno doživetje, ki ga ponujajo v Hortobagyju in sicer na pravi safari. Oskrbnica parka nas je prišla iskat pred zbirni center in nas s terenskim vozilom odpeljala v notranjost parka, kjer smo si ogledali tipične živali značilne za pusto, ki se večinoma gibljejo prosto. Ob počasni vožnji nam je živali pokazala in jih na kratko opisala. V naravnem okolju z velikanskim življenjskim prostorom (za razliko od mestnih živalskih vrtov) smo občudovali redke divje konje in divjo govedo, ki živijo le še tu in jim grozi izumrtje. Pa tudi pelikane, šakale, volkove, lisice, štorklje in divje osle. V parku so za turiste pripravili posebno razstavo, na kateri se lahko pobližje seznanijo s tamkajšnjimi živalmi.

Za počitek in okrepčilo pa še skok v čardo
Sivo govedo so v 16. in 17. stoletju uvažali v Zahodno Evropo. Tako so nastale pomembne trgovske poti, za okrepčilo pa ob njih počivališča s hrano – »čarde«. Na področju puste jih je v prejšnjem stoletju bilo okrog 40, danes jih je precej manj, naštejemo jih lahko na prste ene roke. Pastirji so se prehranjevali skromno. Najbolj znana pastirska jed je bila »šlambus«, kuhana v posebnem bograč loncu. To je mešanica domače slanine, krompirja in testenin, ki so podobni mlincem. Za Madžarsko še posebej  velja, da jo je treba okusiti. »Čarde«, danes bolj ali manj moderno opremljena gostišča s ponudbo tradicionalne madžarske kulinarike, so ob ciganski glasbi pravi izbor. Kljub izdatni uporabi pekoče rdeče paprike, se Madžari prilagajajo okusu turistov. Za konec pa poskusite še »bikovo kri«, madžarsko rdeče vino, ki je sicer značilno za bližnji vinorodni okoliš Eger.
Pred izletom v pusto in ogledom parka, obiščite informacijsko središče narodnega parka in si oglejte razstavo, ki prikazuje posebnosti parka. V sklopu stare čarde nasproti uprave, pa si oglejte še etnološko zbirko.
Kraj je znan po mostu z devetimi luknjami. Malo težje pa boste našli spominsko ploščo, saj je tu v preteklosti bil »gulag«, kraj prisilnega dela. V času komunizma so tu svoje morali »oddelati« politični nasprotniki.  

Osnovne informacije:

Pusta – prostrana madžarska stepa s travo in grmičevjem
S tektonskim ugrezanjem površja v terciarju je nastala Panonska kotlina, ki jo je v pliocenu zalilo morje Tetis. Ko se je Panonsko morje umaknilo, so udorino zasule reke s svojimi usedlinami. Veter je sem nanosil prah, ki se je sprijel in nastala je debela plast puhlice, na kateri se je razvila debela plast ene najbolj rodovitnih črnih prsti, ki je osnova za madžarsko kmetijstvo. Velika madžarska nižina je glavna žitnica Madžarske. Glavna ovira kmetijstvu je nizka količina padavin, kar skušajo reševati z umetnim namakanjem iz številnih rek in kanalov.
Panonska nižina se deli na Malo madžarsko nižino ali Kisalföld in Veliko madžarsko nižino ali Alföld. Nižino ponekod prekinja ali obroblja gričevje in osamelci, ki so zgrajeni iz starejših kamnin. Porasli so z vinsko trto in sadnim drevjem.
Podnebje je tipično celinsko z vročimi poletji, mrzlimi zimami in nizko količino padavin. Kjer je padavin dovolj, se razrašča gozd. Drugje pa se je razvila travnata stepa, ki jo Madžari imenujejo pusta.

Hortobagy: neskončna ravnina in največja travnata površina v Evropi
Današnja pokrajina narodnega parka Hortobagy se je oblikovala več tisoč let, ko se je reka Tisa prebijala po Veliki madžarski ravnini in spreminjala svoj tok. Velja za nekakšen živi muzej preteklosti, ki ga sestavljajo ribniki, močvirja, ostanki hrastovih gozdov iz časov pred regulacijo Tise in obširni stepski predeli. Hortobagy je bil razglašen za prvi narodni park na Madžarskem že leta 1972. Od leta 1999 je tudi pod zaščito Unesca.
Vse v parku je podrejeno varstvu narave. Varstveni režim se deli na širše območje, kje se vse dejavnosti odvijajo normalno, v ožjem in strogo zavarovanem pa posebne table opozarjajo da vstop sploh ni dovoljen.
Zadnja naravna oblika značilne gozdnate stepe z veliko jezeri in močvirji naj bi obstajala konec bronaste dobe. Skozi stoletja se je z vse več posegi človeka spreminjala. Danes je to suha sekundarna (drugotna) stepa brez drevja. V najbolj spremenjenih predelih je nastala slana stepa z značilnim rastlinjem. Z regulacijami Tise so izginili okljuki in močvirja, hkrati pa reka ni oskrbovala bližnja zemljišča z rodovitnimi sedimenti. Vse to je skupaj s podnebnimi spremembami privedlo do vse večje alkalnosti prsti. V 20. stoletju so sicer uredili številne ribnike in vodne zadrževalnike. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so želeli prsti povrniti nekdanjo rodovitnost, zato so v ta namen zgradili umetne kanale in želeli kmetijstvo industrializirati.

Tags : čardačikošihortobagymadžarska poštamadžarska ravninapredstava s konjipustapuszta
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1