close
Jasna Alpska plaža
Print Friendly, PDF & Email

Naš letošnji prvi cilj počitnic je bila vas Podbela v Breginjskem kotu. Do tja smo se podali po sicer daljši poti mimo Kranjske gore in čez Italijo ter si spotoma ogledali nekaj zanimivih jezer in slapov. Naprej so bila na vrsti jezera: v okolici Kranjske gore jezero Jasna in Zelenci ter na italijanski strani Belopeška jezera in Rabeljsko jezero. Vsako je bilo po svoje zanimivo in slikovito, v slednjem smo se celo kopali.

jezero Jasna s kozorogom in Alpsko plažo
Naš prvi postanek je bil ob jezeru Jasna, ki se nahaja v okolici Kranjske gore, v smeri prvih zavojev na Vršič. Če bivate v Kranjski gori, vodi do jezera prijetna sprehajalna pot, po kateri ste ob jezeru že po ca. 15 minutah nezahtevne hoje. Zaščitni znak jezera je bronasti kip kozoroga, kjer se običajno obiskovalci najprej fotografirajo, nato pa sprehodijo okrog v bistvu dveh jezer. Gre za umetni jezeri, ki sta nastali ob sotočju potokov Velike in Male Pišnice. Ob jezerski obali je več pomolov in razgledna ploščad. Med obema jezeroma se nahaja fotookvir s klopco in kipom Vitranca, v ozadju pa silhueto jezera dopolnjuje naravna kulisa Razorja in Prisanka.
Ob jezeru so urejene pešpoti, lahko pa tudi ribarite, nekaj je igral za otroke in klopi ter več gostinskih objektov, voda pa je tudi poleti precej hladna.

Zelenci – slikoviti izvir Save Dolinke
Naš naslednji cilj so bili Zelenci, mimo katerih smo se že večkrat peljali, pa ni bilo časa za postanek.
Močvirje z barjem Drni je dolgo okoli 1,2 km in široko ca. 150 m, v najožjem delu pa le 20 m. Na skrajnem zahodnem delu močvirja se nahaja smaragdno zeleno jezero, iz katerega vrejo iz plasti jezerske krede, ki daje vodi značilno modrozeleno barvo, po kateri jezero tudi nosi ime, številni izredno čisti in hladni izviri.
Zelenci so znani kot prvi izvorni krak reke Save, vendar so v bistvu drugi izvir poniknjenega potoka Nadiža, ki sicer izvira blizu planinske koče v Tamarju. Skupaj z drugimi občasnimi hudourniškimi pritoki v dolini Planica nato teče pod prepustnim prodnatim in gruščnatim površjem, na območju Zelencev pa voda privre na dan.
Po mnenju geologov so Zelenci ostanek nekdaj obsežnejšega Korenskega jezera, ki je nastalo zaradi tektonskih in ledeniških delovanj izpod Jalovca, Ponc in Mojstrovke, ko je Planiški ledenik drsel in prenašal velike količine grušča.
Naravni rezervat je danes domovanje različnih rastlinskih in živalskih vrst, med drugim tudi mesojede rosike, dlakavoplodnega in kalužnega šaša, rjave kljunke, svoje domovanje so našle tu številne dvoživke in ptiči gnezdilci.
Smaragdno zeleno jezero se nahaja za vasjo Podkoren, v bližini meje z Italijo. Avto smo parkirali na parkirišču ob cesti in se do Zelencev, ki si jih lahko ogledamo brezplačno, sprehodili po urejeni poti, ob samem jezeru pa po posebni leseni brvi, medtem ko podvodne izvire lahko opazujemo z dveh pomolov. Temperatura jezera je preko celega leta stalno 5 – 8 °C, zato tudi pozimi ne zamrzne.
»Ne poznam v Evropi nič lepšega!…« je nekoč zapisal Sir Humphry Davy o lepotah Savske doline. Zelenci so čudovit v vseh letnih časih, ustavite se kdaj tudi jeseni ali pozimi.

Zelenci v krajšem videu:

Smaragdna Belopeška jezera s pogledom na veličastni Mangart
Na italijanski strani, nedaleč stran od meje, v smeri proti Trbižu, smo sledili smerokazom za Laghi di Fusine, kot se italijansko imenujejo Belopeška oziroma Mangartska jezera. Nekateri ledeniški jezeri v Mangartski dolini  imenujejo tudi Klanška ali Fužinska jezera. Do leta 1918 sta spadali pod Kranjsko, po 1. svetovni vojni pa so pripadle Italiji.
Ledeniški jezeri s smaragdno barvo na jugu omejuje Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero z globino 10 m leži na nadmorski višini 929 m nadmorske višine in zbira vode iz številnih krnic pod Poncami, Vevnico, Mangartom in Travnikom. Pod skalovjem voda odteka naprej v Spodnje jezero ter čez regulirani jez v Jezerski potok. Okrog obeh jezer vodi označena in nezahtevna pot. V bližini obeh večjih jezer sta še dve manjši, manj znani in manjši jezeri, skriti med gozdovi Belopeške ledeniške doline. Leta 1971 so jezera zavarovana kot nacionalni park.
Do jezer je možem dostop tudi z avtomobilom, ki ga lahko parkiramo pri zgornjem jezeru. Do jezer je speljana slikovita kolesarska pot D-2 Mojstrana – Kranjska Gora, bolj znana kot kolesarska pot Jureta Robiča, ki poteka po trasi nekdanje železniške proge. Nekaj malega je ob jezerih tudi gostinske ponudbe, sposodite pa si lahko kajak, sup ali se po jezeru zapeljete s čolničkom. Kopanje v jezeru načeloma ni dovoljeno.

Belopeška jezera v krajšem videu: 

Rabeljsko jezero z otočkom in čudovito gorsko kuliso
Še nekoliko naprej, ob cesti Trbiž – Predel, v bližini meje s Slovenijo, pa se nahaja čudovito Rabeljsko jezero (it. Lago del Predil), ki je ledeniškega izvora in je nastalo v morenski kotanji, na 959 m nadmorske višine. Dolgo je okoli 1.4 km, široko do 400 m, največja globina pa je 35 m.
Čeprav je tudi tu voda precej hladna, se je v njej namakalo, nekateri so celo plavali, precej ljudi. Okrog jezera se nahaja več plaž oziroma kotičkov za sončenje in uživanje v razgledih na čudovito naravo in vršace kot sta mogočna Velika Črnelska špica (2.332 m) in Jerebica (2.125 m).
Avto lahko parkiramo  na urejenih parkiriščih. Največje je pri restavraciji Chalet Al Lago na severni strani jezera. Nekoliko južneje je še bar in šola deskanja, izposoditi pa si je možno tudi športno opremo.
Zanimiv je tudi bližnji Rabelj (it Cave del Predil), ki je bil nekoč pomembno rudarsko naselje, kjer so dolga leta kopali svinčevo in cinkovo rudo.

Legenda o nastanku jezera in osamljeni koči

 

Po legendi se je na območju današnjega jezera nahajala lepa gorska kotanja s polji in travniki ter vas z bogatimi prebivalci, ki pa so bili trdi in neusmiljeni. Tako nekega dne tuji ženi z detetom v naročju niso hoteli nuditi prenočišča. Usmilil se ju je le starček, ki je živel v koči na samem, na robu vasi. Po tem dogodku je ponoči nastal silovit vihar, voda je neusmiljeno narasla in zalila vso vas. Ostala je le starčkova koča, na majhnem otoku sredi Rabeljskega jezera, ki še danes sameva ob obali jezera. Vse drugo pa je, tako pravijo zgodbe iz knjige Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Jakob Kelemina) , bog za kazen pokončal.

Zgodbo opisuje v pesnitvi Rabeljsko jezero tudi Simon Gregorčič.

Simon Gregorčič: Rabeljsko jezero

Glej, jezero temno sred gorskih 

Kjer jezero danes zeleno leživrhóv,
glej burne jezerske valove
in čuj med hrumenjem, šumenjem valov
te votlo zvoneče glasove!
Odkod se to votlo zvonenje glasi,
ko sapa viharna valove vali?
In kodi ta hiša na prodi
z valovi obdana povsodi?

in temne valove preliva,
vasica tam stala nekdanje je dni,
vasica in trata in njiva.
In bister potoček, šumljaje na glas,
ovijal to vas je kot srébrni pas,
zalijal cvetoče je polje,
da gnalo, rodilo je bolje.

Lepó, oj lepó je to selo biló,
in čedno zares in premožno,
a ljudstvo, oh ljudstvo je bilo trdó,
brezčutno, hudobno, brezbožno.
Zastonj mu na vrata je vbogi trpin,
zastonj je potrkal otrok bolečin,
hladila, zdravila za bóli,
za toge ni našel nikoli! —

Za góre vtonilo je sonce zlató,
in noč se že dela iz mraka;
po ozki stezici še stopa nekdo,
počasi k vasici koraka.
Neznano ženico, sam Bog ve odkod,
prinesle stopinje so trudne do tod,
in ženi otrok po otročje
privija se v mehko naročje.

Ta mati je videti bornih ljudi,
a lepa pa v cvetu života;
nedolžnost iz jasnih ji seva oči,
z obličja dobrota, milota.
In detece nežno, oj dete mladó,
kako je to bilo ljubó in lepó,
oj ljubo tako in pa zalo,
kot da bi nebo ga poslalo!

“Prijatelji božji, daj oče dobrot
še dolgo vam srečno živeti;
o, vsmilite naju se, vbogih sirot,
ki sama sva, sama na sveti!
Tema je že zunaj in veter in mraz,
počiva naj se nocoj tu pri vas:
kdor sprejme pod streho berača,
nebo ga obilno poplača.”

Od praga do praga s solzami v očeh
za nočno se vklanja ležišče;
a tukaj pri teh neobčutnih ljudeh
zastonj si usmiljenja išče:
“Nič niste na boljšem, pojdite drugam,
obojnim ni dosti prostoren ta hram!”
S tem vsak jo od hiše odpravlja,
in mnogi še psovke pristavlja.

Že zunaj vasi, že na polju stoji,
na mrazu, v temini, brez hiše —
pretresa ji sapa ledena kosti,
in revica k nebu mi vzdiše;
“Oh, oče na nebu, ti oče sirot,
skrij naju pod svojo mogočno perot,
ljubezen s sveta je zbežala,
brezčutni ljudje so kot skala.

Jaz morda zaslužim, tožiti ne smem,
da ven me podijo iz stanja;
a dete, kaj ti si storilo, ne vem,
da ljudstvo tako te preganja!
Saj ti si nedolžna, si angelska stvar,
žalilo ti nisi nikogar nikdar;
in vendar, sirotica, tebe
so tudi pahnili od sebe.

Kje najdem ti gnezdece, ptiček ti moj,
kje hočem ti mehko postlati?
Pa, srček preljubi, nikar se ne boj,
saj čuva ljubeča te mati!
Zibala v naročju te bodem lepó
in grela te bodem z dihanjem skrbnó,
da mraza obran le tebe,
a mene naj potle le zebe!”

Besede vzdihljaj zaduši ji globok,
srce se ji v žalosti vtaplja,
čez lice se solzni ji vlije potok,
a ne le za kapljico kaplja.
Solzé siromakov pač težke solzé,
górje ti, nevsmiljeno ljudstvo, gorjé!
Solzá, ki sirota jo lije,
do neba za kazen upije!

Že hoče se vleči na zemljo, pa – glej!
kaj sveti se ondi v bližavi?
Tam hiša samotna je, mati se k njej
in v upu in strahu napravi.
Kdo ondi prebiva? Li upati sme,
da ondi človeški živijo ljudje?
Če hiša še ta jo odžene,
potem ni več nade nobene.

Potrka. — Siv starček odklene ji hram,
ki luč ga brleča obseva;
otroci na slami počivajo tam,
uboštvo tu vlada in reva.
“Zavetja ne najdem sirota nikjer,
podijo povsodi kot divjo me zver,
o, dajte, vsaj vi ne pehajte
od svoje pohlevne me bajte!”

“Le noter, le noter in mati in sin
stopita, počijta se z nami;
pri hiši ni pernic ne mehkih blazin,
počivajta z nami na slami!”
K družinici dobri se vležeta zdaj,
nad njima pa plava nebeški čuvaj
in hišo, kjer tujka počiva,
pod svoje peruti zakriva. —

Čuj, zunaj pa divje razsaja vihar,
od néba lijó se povodnji,
žar šviga na žar in udar na udar,
približal mar dan se je sodni?
In zdajci, o groza, drobeči potres!
Hrumenje, rohnenje od strmih nebes
groznó in strašnó se razlega —
kaj bode, kaj bode iz tega!

Potihnil vihar je in dela se dan,
in kočico starček odklepa;
izginila tujka pred zoro je stran —
a kje je vasica prelepa?
Ne hiše, ne stolpa, ne cerkvice ni,
kjer vas je ležala, jezero leži;
edino le hišica mala
na suhem je produ ostala…

Še danes ta hiša na produ stoji,
od strašnega priča večera;
vse drugo ko v grobu globokem leži
mrtvó pod valovjem jezera;
le včasi, ko veter valove vali,
ječé utopljeni se zvon oglasi…
Solzá, ki sirota jo lila,
od neba je kazen sprosila!

Tags : belopeška jezeraitalijanska jezerajezero jasnamangrtprisojnikrabeljrabeljsko jezeroslovenska jezerazelenci
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1