close
Soča viseči most
Print Friendly, PDF & Email

Naš naslednji sklop potepanj se nanaša na Kobarid z okolico. V Kobaridu smo se ustavili v muzejskih zbirkah, ki pripovedujejo pozabljene zgodbe grozot Soške fronte ter o planinskem pašništvu in sirarstvu, kjer smo v bližnji Planikini prodajalni okušali okusne lokalne jogurte, nato pa še obvezni sprehod do slapu Kozjak. Vmes nas je gnala misel na sprehod po visečem mostu čez Sočo. Na koncu je sledil še sprehod po čudovitih kobariških pašnih planinah z lepo ohranjenimi sirarnami in slikovitimi pogledi proti pogorju Krna… Zelo lepo je bilo!

Kobarid: nekoč hudi boji, danes pa šport in adrenalin
Kobarid  je majhno slovensko mestece z le nekaj čez tisoč prebivalci v Zgornjem Posočju,  ki ga obkroža pogorje Stola in Matajurja, preko Soče pa se blizu razprostira še Krnsko pogorje. Mestece je najbolj znano po Soški fronti in njenem zaključku, t.i. Čudež pri Kobaridu. V tej veliki gorski bitki med Italijo in Avstro-Ogrsko ter Nemčijo je sodelovalo veliko vojakov različnih narodov, znana pa je tudi po napadu s kemičnim orožjem. V času druge svetovne vojne je mesto postal sedež t.i. Kobariške republike, ki so jo razglasili dva dni po kapitulaciji Italije, 10. septembra 1943.
Po drugi svetovni vojni je začelo mesto precej razvijati industrijo. Najbolj znani industrijski obrati so bili in so nekateri še: tovarna igel TIK Kobarid,  mlekarna in sirarna Planika ter tovarna pletenin Angora.
Danes je mesto znano predvsem po športnih aktivnosti – pohodništvu, ribolovu (Soška postrv), lovu, padalstvu, kolesarstvu in adrenalinskih vodnih športih.

Od kipa Gregorčiča do slapu Kozjak
Sredi mesta stoji velik kip posvečen pesniku Simonu Gregorčiču, ki je od leta 1868 do 1873 živel  v mestu, rodila pa se je v višje ležeči vasi Vrsno.
Nedaleč stran se splača obiskati Kobariški muzej z eksponati iz prve svetovne vojne. Če prispete v muzej kot individualni gostje, doplačajte vodnika, saj na ta način z zgodbami lažje spoznate pozabljeno bojišče Soške fronte in grozote, ki jih je prinesla. Zbirka v muzeju je postavljena v dveh nadstropjih in 12 sobah. Najbolj podrobno je v muzeju predstavljena znana kobariška 12. bitka ob Soči. V tej bitki so po 24. oktobru 1917 avstro – ogrske in nemške divizije italijanske nasprotnike potisnile vse do reke Piave. Predstavljeno je življenje na bojišču in tudi v zaledju. Vidimo orožje, uniforme različnih narodov, slike vojakov, maketo bližnjih vrhov, meni najbolj srhljive pa so podobe iznakažencev, v kakšni podobi so se vojaki kot pohabljenci vračali domov, kjer so jih doma zasmehovali otroci…. Dogodki, ki so se odvijali na Soški fronti so dokumentirani tudi v Hemingwayevem romanu Zbogom orožje.
Malce naprej, ob tovarni Planika se nahaja še en zanimiv muzej prav tako vreden postanka, ki je posvečen razvoju mlekarstva in sirarstva na treh koncih.
Na »Gradiču« okrog cerkve sv. Antona smo se nato podali do italijanske kostnice, kjer so shranjeni posmrtni ostanki padlih italijanskih vojakov v prvi svetovni vojni. Otvoril jo je Benito Mussolini. Vanjo so prenesli posmrtne ostanke 7014 neznanih in znanih padlih vojakov z okoliških vojaških pokopališč. Iz kostnice je lep razgled na širšo okolico Kobarida.

Slikoviti slap Kozjak
Zanimivosti v Kobaridu in okolici lahko obiščemo v sklopu t.i. Kobariške zgodovinske poti, ki vodi tudi do slapu Kozjak. Slap Kozjak, včasih imenovan tudi Veliki Kozjak, je s 15 m najvišji slap na istoimenskem potoku, ki teče skozi več korit, pada v šestih slapovih in se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Obiskovalcem sta najlažje dostopna slap Kozjak in Mali Kozjak.
Kako pridemo do tja? Nekaj m po križišču pri Napoleonovem mostu za Drežnico je odcep za Slap Kozjak, kjer je tudi večje parkirišče. Oznake vas nato popeljejo po urejeni poti čez travnike in skoz gozd. Proti koncu vas pešpot vodi tudi čez kamniti most iz leta 1895, od koder je viden manjši slap, Mali Kozjak, visok 8 m. Slikoviti slap se skriva v dvorani obdani s strmimi stenami, pod njim je pa tolmun čudovite modro – zelene barve. Pot dopolnjujejo leseni mostički in končna  terasa, iz katere se odpira pogled proti zelenim tolmunom in belim pramenom vode.
Za obisk slapu je potrebno plačilo nadomestila za uporabo infrastrukture.
Na poti nazaj ali pa že tja grede lahko zavijemo iz glavne poti malce navzgor do kavern, opazovalnice in mitralješkega gnezda z lepim razgledom na Sočo ter si ogledamo sistem krožne obrambe in bivališč vojakov, večinoma zasutih kavern, v katerih so imeli zaklonišča.

Napoleonov most in viseča brv čez Sočo
Do slapu smo se podali preko Napoleonovega mostu, ki pri Kobaridu vodi čez Sočo. Čez najožjo sotesko Soče je potekal most že v davnih časih.  Benečani so leta 1616 leseni most podrli. Stari, kamniti Napoleonov most je bil zgrajen leta 1750. Ime je po Napoleonu, ker so čezenj leta 1797 proti zgornji Soški dolini prodirale francoske čete. Avstrijski vojaki so most razstrelili med prvo svetovno vojno. Italijani so kasneje zgradili lesen, nato pa železni most. Med drugo svetovno vojno so partizani tukaj branili Kobariško republiko. V spomin na te dogodke sta blizu postavljeni dve spominski obeležji.
Z mostu je lep razgled na smaragdno reko Sočo in njena korita. Poleti pa tod organizirajo skoke v reko Sočo. V bližini se nahajata poleti zelo priljubljena kampa Koren in Lazar, kjer lahko prespimo.
Še nekoliko naprej, ob poti do slapu Kozjak, se nahaja zanimiva 52 m dolga brv čez Sočo, v bistvu viseči most, po katerem se obiskovalci bližnjih zanimivosti radi sprehodijo in iz nje opazujejo reko Sočo. Zgradili so jo leta 1998 na istem mestu, kot je stala že med prvo svetovno vojno. Po njej je po preboju fronte oktobra 1917 lezel tudi Carlo Emilio Gadda, ki je svoj umik s Krasjega vrha zapisal v svojem dnevniku Beležke iz Kobarida.
Malo pod brvjo se nahaja eno izmed »kopališč« ob reki Soči, ki ima tudi v poletnih mesecih zelo nizke temperature reke je  nekaj prostora za poležavanje na soncu.

Dolga tradicija sirarstva
Dolina Soče je znana po dolgi tradiciji planinskega pašništva in sirarstva. Prve pisne omembe pašnih planin v teh krajih segajo že v 12. in 13. stoletje. Tu sta doma izjemno cenjen Bovški sir in zaščiten Tolminc. Sir in mlečne izdelke lahko kupite v kmetijskih zadrugah, pri sirarjih ter na nekaterih planinah.
Najprej smo si v Kobaridu ogledali zgodovinsko etnološko zbirko Od planine do Planike, ki predstavlja dediščino planin in tradicijo posoškega sirarstva z etnološkimi eksponati, dokumentarnim filmom in rekonstrukcijo planinskega stanu z vso pripadajočo opremo za predelavo mleka. V muzeju smo tudi dobili dovolj informacij o tem, katere pašne planine v okolici obiskati in kako najlažje priti do njih.

Slikovite kobariške pašne planine
Izhodišče za pašne planine nad Kobaridom sta vasi Drežnica in Krn, ki se nahajata pod goro Krn. Nad Drežnico se razprostirajo planine Zapleč, Zaprikraj in Predolina, mimo vasi Krn pa so dostopne planine Kuhinja, Leskovca in Zaslap. Tu kmetje v poletnih mesecih še vedno pasejo živino. Pri njih lahko kupimo domač sir in druge izdelke. Osrednja stavba planin je stan ali sirarna, kjer so mleko predelali v skuto in sir. Zidane hleve v okolici so začeli postavljati v 19. stoletju, pred tem so živino zaganjali v ograde brez strehe (t.i. »medrje«).
Tik ob planini Kuhinja je večje parkirišče in planinski dom. Na planini Leskovci baje pasejo cike, avtohtono slovensko pasmo krav, ki so odlično prilagojene življenju v planinah, a dajejo manj mleka, zato so jih že skorajda povsem izpodrinile druge pasme. Do planine Zaslap pridemo mimo skrivnostnega megalitskega kroga, ki naj bi bil tudi energijska točka. Planina Kuhinja je primerna tudi za obisk družin z manjšimi otroci, ki med krajšim sprehodom vidijo številne krave. Naj omenim še, da te pašne planine niso tako oblegane kot npr. Velika planina.

Kobariški štruklji in okusni jogurti
Kobarid je kulinarično prepoznaven po Kobariških štrukljih, ki jih vsaka kobariška gospodinja pripravi na svoj način. Narejeni so iz parjenega testa in zelo bogatega nadeva, katerega bistvena sestavina so orehi, pika na i pa mu daje priliv iz masla in drobtin. Vsako leto v  čast tej lokalni sladici prirejajo festival Štrukljada. V Planikini trgovini pa smo se sladkali z okusnimi lokalnimi jogurti z zelo raznolikimi okusi…. Boljše kot sladoled. To je našima najstnicama tudi najbolj ostalo v spominu.

Video utrinek dogajanja na planini Kuhinja nad Kobaridom:

 

Tags : kašina planinakavernekobaridkobariške pašne planinekobariški štrukljikostnicanapoleonov mostpašne planineplanikaplanina kuhinjaslap kozjaksočasoška frontaviseči mostzaslap
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1