close
Sicilija (Italija)
Print Friendly, PDF & Email

Letovišče Realmonte je izpolnilo naša pričakovanja. V tem (južnem delu) otoka se nahaja nekaj res krasnih plaž. Do naslednje točke, letovišča Castelamare del Golfo, pa smo se znova potepali – tokrat mimo solin, mestec z afriškim pridihom, v manjšem pristaniškem mestecu občudovali sicilijansko keramiko, obiskali tržnico v Marsali, se povzpeli nad oblake v Erice in še kaj…

Bele skale, ki se spuščajo v turkizno morje
Bele skale, t.i. Turške stopnice, tudi Turške stene (v originalu Scala dei Turchi) so ena najbolj fotografiranih plaž na jugu Sicilije, nedaleč od arheološkega bisera Agrigento. Velik bel je še posebej obljuden v času  sončnega zahoda.

     Scala dei Turchi, slikovite bele stene 

Stopnice oziroma skale snežno bele barve sta izoblikovala veter in morje. Gre za apnenčasto erodirano tvorbo, ki je sestavljena iz  iz delcev gline in kalcijevega karbonata (apnenca). Je popolnoma bele barve, zelo podobna turškim Pamukalam. Znana je postala po zgodbah najbolje prodajanega italijanskega pisatelja Andrea Camillerija o živahno temperamentnem komisarju, ljubitelju lepotic in gurmanu Salvu Montalbanu. Na njih naj bi se v času neviht zatekali turški in arabski pirati, ki so tukaj pustošili. Zanimivost čaka na vpis na Unescov seznam svetovne dediščine.
Bele vijugaste krivine se spuščajo v zelenkasto modrino sredozemskega morja, na peščeni plaži pa se številni mažejo z zdravilnim blatom. Pred gnečo dnevnih obiskovalcev smo se po ogledu raje zatekli na bližnjo prav tako peščeno plažo.

Skorajda raj na Plaži želv
V bližini, v mestu Agrigento, se nahaja v Dolini templjev preostanek nekdaj deset antičnih templjev. Mesto je bilo ustanovljeno v času grške kolonializacije. Najbolje je ohranjen Konkordijev tempelj, katerega so uporabljali kot cerkev. Čeprav je tudi to ena izmed »must see« točk na otoku, smo ga vseeno izpustili in zaradi vročine raje zavili na bližnjo Plažo želv (Torre Salsa), ki je del naravnega rezervata znanega po številnih želvah. Do tja smo se podali že zgodaj zjutraj,  ker smo predvidevali da bomo le tako vsaj nekaj časa sami. Pot do plaže je sicer označena, vendar vozi delno po kolovozih oziroma zaprašeni poti do urejenega parkirišča, nato pa se je do plaže treba podati še peš. Tudi tu se nadaljuje niz glineno – apnenčastih sten kot so sosednje »Scala dei Turchi«, a manj oblegane. Sprehodili smo se ob plaži in v pesku opazovali sledi želv, ki jih mora biti tukaj res veliko. Sicer pa smo še kar nekaj časa lahko uživali v samoti na krasni mivkasti plaži.

   Turkizno morje, bele skale in rumen pesek…

Sciacca je znana po pisani keramiki
Ob poti do Marsale, ki se nahaja že na vzhodni obali otoka, smo se odločili za postanek v prijetnem pristaniškem mestecu Sciacca. V poprejšnji vožnji do Realmonte-ja smo imeli v načrtu še obisk mesta Caltagirone, ki je znano po pisani keramiki, predvsem pa okraskih okrog hiš in na stopniščih. A smo zasledili, da je ta lepa tudi v Sciacci, pa še gneče turistov je manj. Ker je bila nedelja zjutraj so bile trgovine in keramične delavnice še zaprte, a smo vseeno pokukali v eno izmed dvorišč okrašenih s keramiko in ostale detajle po mestecu. Najbolj mi bo v spominu ostala manjša kavarnica – pekarna – slaščičarna, kjer so zjutraj domačini srkali svoj jutranji espreso ali kapučino in zraven jedli kot se za Sicilijo spodobi kanelote. Plastični stoli, odlična kava, še boljši sladki prigrizek, opazovanje gneče pred kafičem, mimo pridrvi skupina domačinov na jutranjem teku, modro – bele ladje prihajajo v pristan… to je tisto pravo vzdušje, ki potepanjem da svoj čar in jih s poležavanjem na plaži ne doživiš.

Mestu so dali ime Saraceni, ki so se tod naselili v 9. stoletju in jo poimenovali po arabski besedi »xacca«, ki pomeni vodo. V srednjem veku je zaradi vojn umrlo veliko prebivalcev, danes pa je ribiško mesto z znamenitim karnevalom.

Sciacca je znana po keramiki, ki krasi številne domove

Marsala je znana po posebnem vinu in solinah
Do Marsale, najbolj zahodnega mesta na otoku, nas je pot vodila skozi več naselij z afriškim pridihom. Tu se pokrajina in arhitektura povsem spremeni. Veliko je črncev, naselja so obcestna s široko cesto in nizkimi hišami ob njej. V bližini Masale pa se začenja pas solin. V Marsali smo se sprehodili po slikoviti tržnici, kupili paradižnike, presenetili pa so nas številne stojnice s polži.

Skozi mestna vrata Garibaldi smo podali še na ogled ljubkega starega dela mesta. Ime je dobilo iz besede »Marsa Allah«, kar pomeni »pristanišče bogov«, saj je imelo že od nekdaj pomembno strateško mesto znotraj mediteranskega morja. Arabci, ki so v 9. stoletju osvajali Sicilijo, so jo spremenili  v živahno pristanišče.

Stari del Marsale

Zaradi vinorodne okolice je tukaj več vinskih lokalov, kjer lahko poskusimo med drugim najbolj znano vino marsala. Gre za geografsko zaščiteno desertno vino z visokim odstotkom alkohola (17 odstotkov), zato se jo uživa kot aperitiv. Po njem je bila poimenovana posebna barva marsala –  temno bordo s pridihom rjave.

Na tržnici v Marsali pritegnejo pozornost polži. 

Nedaleč stran se nahaja otok Mozia z muzejem, kjer hranijo najbolj ohranjene arheološke ostanke z otoka in dokaze feničanske kulture. Najbolj všečna je vožnja s čolnom okoli otoka in ogled solin ter mlinov.

V okolici Marsale se nahaja več solin z mlini na veter.

Pred Trapanijem smo si ogledali še eno posebnost – to je Veliki otok (»Isola grande«), do katerega se podajajo številni turisti kar peš po vodi. Zaradi številnih še delujočih solin ogled otoka ni možen, v manjšem in precej obljudenem pasu ob morju pa mrgoli turistov. Sicer pa je najlepše opazovati Italijane, ki enostavno postavijo stolčke v vodo, uživajo in klepetajo. Plaža San Teodoro, od koder se nato podaš do otoka, pa je bila v tem času tako obljudena s številnimi glasnimi povečini domačini s svojimi senčniki, da nas je dobesedno odvrnila od kopanja.

Do otoka Isola Grande pridemo peš po vodi. 

Slikovite Erice nad Trapanijem
Skozi Trapani, ki smo ga tokrat žal morali izpustili, ker smo se na drugih lokacijah zadržali dlje kot predvideno, smo se podali do vasice nad mestom, Erice. Tisti, ki se bojijo voženj po ozkih in serpentinastih cestah, se do mesteca na 750 m visokem hribu podajo raje z gondolo. Pot do tja nas je vodila mimo doslej najbolj prestižnih stanovanjskih sosesk kar smo jih videli na otoku. Srednjeveško mestece s številnimi manjšimi in zavitimi s kamnom tlakovanimi uličicami polnimi restavracij, kavarn in prodajaln, je res kot iz pravljice. Ob lepem vremenu seže z vrha lep pogled na Trapani in trapanske soline,  Egadske otoke in na drugo stran na nacionalni park Orientata Monte Cofano.

Erice so lepo ohranjeno staro srednjeveško mestece s številnimi trgi in tlakovanimi ulicami. 

Mestece je znano po slaščicah iz marcipana in posebni tehniki pletenja pisanih preprog. Vas je izredno lepo obnovljena, vsa pročelja hiš so odeta v kamen in so videti, kot da tu stojijo že tisoč in več let. Med najbolj izstopajočimi stavbami sta, poleg številnih cerkvic (menda naj bi jih bilo v vasi kar 60), dva gradova – Pepoli in Venus. Prvega so zgradili Arabci, slednjega pa Normani na mestu starodavnega templja.Mestece je velikokrat ovito v nizke oblake, kar mu daje še posebej čar.

Za Erice so značilne poseben pisane preproge. 

Na Siciliji kave ne boste pili kar tako, včasih je sedež kar težko zapustiti, zaradi vzdušja in razgleda…

Paradižnik je najslajši tisti droben, ki ga prodajajo na vsakem koraku, čebula pa je na vulkanski zemlji dobesedno orjaška…

Od belih skal do Trapanija:
Tags : ericeisola grandekanelotokeramikamarsalamoziaplaža želvRealmonteScaal dei turchiSciaccasicilijasolinetrapaniTurške skale
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1