close
Veliki Šumik
Print Friendly, PDF & Email

Na potepanju po (nam) manj znanih kotičkih Pohorja, smo med drugim obiskali Osankarico, se po pohorskem barju sprehodili do Črnega jezera (res je črne barve!), na koncu pa obiskali še slapova Mali in Veliki Šumik ter Framski slap (Skalca). Na poti do Osankarice, smo se ustavili še pri Zajčevem gradu. Danes so vidne le še ruševine gradu a bolj kot to pritegnejo zgodbe povezane z njim, med drugim tudi o zakladu.  Slednjega nismo iskali, smo pa uživali v lepi naravi, slikovitih pohorskih gozdovih, cvetju in vonju po pomladi.  

Skrivnostni Zajčev grad
Najprej smo si ogledali Oplotniški vintgar in bili nad njim zelo navdušeni. O njem lahko preberete tukaj: Oplotniški vintgar
Nato smo sledili smerokazom za Osankarico in se na kratko ustavili v naselju Kebelj, ki je majhno a s svojo preprostostjo navduši. Malo izven naselja se nahaja smerokaz do Zajčevega gradu, kjer lahko pustimo avto. Par minut peš hoje skozi gozd pa smo že pri ruševinah gradu. Na poti do tja smo razmišljali, da bi ostanki gradu s svojo okolico bili idealni za snemanje srhljivk, grozljivk…
Sodeč po info tabli zvemo, da se Kebeljski grad omenja v sredini 13. stoletja in je bil krški fevd. Skupaj s kebeljskim uradom ga je po zgodovinskih virih sodeč krški škof leta 1387 izročil v zajem celjskima grofoma Hermanu in Viljemu. Kebeljski gospodje so se v 14. stoletju preselili v Spodnji grad (Zbegov grad), Zajčev grad pa je prehajal iz rok v roke različnih lastnikov. Bil je najvišje ležeči grad na Pohorju, od njega pa je ostal le stolp premera 9 m z 2,5 m debelimi stenami. Znan je tudi kot edini okrogli stolp na Štajerskem, še romanskega izvora.
Domačini imenujejo kebeljski grad »Zajčev grad« po lastniku zemlje, kmetu Zajcu na čigar zemlji stoji in »Mučeniški stolp« ter »Lukturn«, ker naj bi v njem mučili ljudi in z njega opazovali ali jim preti kakšna nevarnost.
Čeprav so od gradu ostali do danes le skromni ostanki, pa obiskovalce pritegne z zgodbami o prednikih, ki so uničili svoja gospodarja, pa o dveh roparskih kebeljskih graščakih in njunem zakladu ter kmetu, ki je sklenil pogodbo s hudičem, da če mu bo pomagal priti do zaklada, mu bo odstopil polovico. Ker se ni hotel držati pogodbe, je izgubil ves zaklad in bil skoraj ob življenje. Znano je tudi, da naj bi oba kebeljska gradova bila nekoč povezana s podzemnim rovom. Živa je tudi lokalna pravljica o cvetočem Marijinem zakladu v kebeljskih strminah…

 

Črno jezero, ki je res črno
Nato smo znova sledili smerokazom za Osankarico in parkirali pri Domu na Osankarici, kjer se nahaja »večje« parkirišče in si za orientacijo lahko pogledamo zemljevid poti. Od tu smo se sprehodili do našega naslednjega cilja – Črnega jezera. Jezero se nahaja na gozdnatem pohorskem slemenu, med Tremi Kralji in Osankarico, na 1.197 m nadmorske višine. Pot do jezera je zaradi močvirnatega terena speljana ves čas po lesenih brveh. Do jezera se pride po ca. 15 minutah nezahtevne hoje. Zaradi edinstvenega ekosistema visokih šotnih barij je območje jezera zavarovano, zato velja poseben naravovarstveni režim.
Jezero je res črne barve, a je voda v njem proti pričakovanjem kristalno čista. Barvo mu določajo organski odpadki rastlin in živali, ki so z leti (tisočletji) ustvarili debelo plast mulja temne barve.
Jezero je umetnega nastanka in je nastalo s povečanjem kotanje ob koncu ledene dobe, ko se je ta zamočvirila in jo tako spremenili v jezero. Pred 150 leti so ga zaradi spravljanja hlodovine v dolino povečali, služilo je kot zbiralnik vode za lesno plavnico po t.i. »vodnih drčah« ali po pohorsko »rižah«. O nastanku jezera se je ohranilo več ljudskih pripovedk, ki pomenijo dragoceno etnološko in kulturno dediščino Pohorja.
Danes ima površino 56 hektarjev in je domovanje nekaterih redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst (šotni mah, okroglolistna rosika, redke vrste kačjih pastirjev). Ker ga zaraščajo alge in močvirsko rastlinje, ga občasno izpraznijo in očistijo. V njem je tudi precej rib.
Ob jezeru si lahko ogledamo tudi leseni čep, ki je zapiral in odpiral dotok vode za spravilo lesa po vodni drči. Vodna drča ob potoku Lobnici je bila dolga kar 17 km.
Za Pohorje so značilna šotna barja z jezeri.

 

Osankarica, prizorišče bojišča Pohorskega bataljona
Z druge strani parkirišča, za Domom na Osankarici pa nas skozi gozd s smerokazi v obliki rdečih zvezd pripeljejo do prizorišča poslednjega boja Pohorskega bataljona. Pot je krožna in nezahtevna.
Padec Pohorskega bataljona 8. januarja leta 1943 se je zapisal v zgodovino kot simbol boja proti okupatorju. Pri Treh žebljih, kjer je bilo poslednje taborišče in potekala zadnja bitka Pohorskega bataljona, so  leta 1959 odkrili spomenik. Z večjimi granitnimi kvadri so označena mesta zemljank, z manjšimi pa položaji okoli taborišča. Na teh so partizanska imena bork in borcev, ki so padli v zadnjem boju.
V prizidku Doma na Osankarici je urejena muzejska zbirka »Partizansko Pohorje«, ki prikazuje narodnoosvobodilni boj na Pohorju s poudarkom na boju legendarnega Pohorskega bataljona. V muzejski avli je tudi maketa tabora Pohorskega bataljona.
V Domu na Osankarici je obiskovalcem na voljo pestra ponudba osvežilnih pijač in domačih jedi, a je bila minuli konec tedna (konec maja 2020) žal zaprta.

Mali in Veliki Šumik
Po lokalni gozdni cesti nadaljujejo vožnjo naprej proti Planini pod Šumikom in Pragozdu Šumik (smreka, jelka, javor, bukev, brest), lokalna cesta je mestoma za tiste z nižjimi avtomobili malo slabše prevozna.
Slapova se nahajata v zavarovanem gozdnem območju, imenovanem Pragozd Šumik, kjer (v nasprotju z ostalim Pohorjem) prevladujejo listavci. Soteska Lobnice je divja, strma ter polna vlažnih skal, prekritih z mahom, zato je ob sprehodu do slapov potrebno biti zelo pazljiv. Pot je ravno zaradi tega označena kot zahtevna. Potrebna je ustrezna obutev, vmes so za lažje premagovanje poti nameščeni klini in jeklene vrvi.
Veliki Šumik je  24 m visok slap na rečici Lobnica in je s svojim pretokom najmogočnejši slap na Pohorju, obenem pa tudi največji slap v Sloveniji, ki se nahaja na nekarbonatnih tleh.
Še malo nižje pa se nahaja Mali Šumik.

Framski slap oziroma Skalca
Kljub temu, da nas je že na Šumiku ujel dež, smo si ogledali še Framski slap, imenovan tudi Skalcae, ki se nahaja že na Slivniškem Pohorju. Ob oznaki lahko parkiramo in se po urejeni in nezahtevni poti sprehodimo do slapu. Nahaja se blizu izvira Framskega potoka, ki izvira pod kočo Zarjo in Dominikovim domom. Visok je približno 12 m in pada preko  temne stene, amfibolitnega praga.

Radi obiskujete hribe? Več idej za pohode najdete pod zavitkom – Hribi

Tags : črno jezeročrno jezero pohorjedom na osankaricikebeljmali šumikoplotniški vintgarosankaricapohorjeslap šumiktrije žebljiveliki šumikzajčev grad
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1