close
Hrvaška

Potepanje po notranjosti hrvaške Istre

Print Friendly, PDF & Email

Potepanje po notranjosti hrvaške Istre smo želeli združiti s kolesarjenjem. Po pregledu terena, bolj nas je zanimal severni del, smo ugotovili, da ne bo tako enostavno kot se to morda zdi na prvi pogled. Strmin in višincev v sz delu ne gre podcenjevati. Tako smo si program razdelili na več delov, del ekipe je kolesaril, z ostalimi pa smo se dobili na dogovorjenih točkah. Tisti, ki nismo kolesarili, smo imeli več časa za oglede mestec, malce več posedali ter opazovali domačine. Vsak dan smo zaključili s skokom do morja. Je pa obisk Istre zanimiv tudi obratno, v času letovanja kot dnevni izlet. V nobenem primeru vam ne bo žal, saj gre za zelo zanimivo in lepo pokrajino številnih presežkov.

Številna manjša slikovita srednjeveška mesteca

Notranjost hrvaške Istre sestavlja veliko število manjših srednjeveških mestec, ki so eno lepše od drugega. Vsako je po nečem specifično in izstopa, zato je težko soditi katero je lepše. Iz obrambnih razlogov so nastala na vrhovih hribov nad rekami in so še danes obdana z obzidjem, od koder se ponuja lep razgled na okolico. Stare, povečini kamnite istrske hiše, danes prenavljajo, v njih pa so našli zatočišče in tudi navdihe številni umetniki.

Prvi krog: Oprtalj, Momjan, Buje in Grožnjan
V mestecu Oprtalj smo si ogledali cerkev sv. Jurija iz začetka 16. stoletja z glagoljaškimi napisi in nenavadnim visokim zvonikom ob njej, ki bolj spominja na kakšen srednjeveški stolp. Sicer pa so pozornost pritegnile številne stare tradicionalne istrske hiše z lepo okrašenimi portali, kamnitimi okni in vrati. Če ga boste obiskali v nedeljo, si oglejte sejem starin, julija poteka v mestecu folklorni festival Alpe Adria folk fest, jeseni pa sejem črnega tartufa.
Pot smo nadaljevali proti meji s Slovenijo, do Momjana. Glavna zanimivost je nekdanji grad, danes sicer na pol porušen in obrasel z bršljanom. Njegovi lastniki, družina Woscalca Devinskega so izkazovali pripadnost veljakom glede na situacijo in interese ter se pogosto vojskovali. Ogledali smo si še palačo in župnijsko cerkev sv. Mihaela iz 15. stoletja z lepo prižnico in se podali naprej proti nekoliko večjemu mestu Buje ob cesti Koper – Pula.
Buje so gospodarsko središče t.i. Bujščine. Mesto ima izredno lepo lego in lepo ohranjeno staro mestno jedro s srednjeveško urbano strukturo, značilnim velikim osrednjim trgom in ozkimi ulicami. Ob sprehodu po starem delu mesta smo si ogledali cerkev sv. Servola iz 16. stoletja z ločenim zvonikom in vzidanimi grbi, pa plemiško palačo, ostanke gradu in obrambnih trdnjav, spodnji trg s cerkvijo sv. Marije iz konca 15. stoletja in slikami z biblijskimi motivi.

Mesto Buje, počitek v senci in slikovita istrska arhitektura

Za konec smo si ogledali še Grožnjan, meni eno najprikupnejših istrskih mestec, ki je uspelo skoraj v celoti ohraniti nedotaknjeno srednjeveško jedro z ozkimi kamnitimi tlakovanimi ulicami. Ogledali smo si cerkev sv. Vida iz leta 1300, pa skoraj nedotaknjeno beneško ložo, mestno obzidje, kaštel s koncertno dvorano, nekdanja mestna vrata okrašena z grbi beneških rektorjev, cerkev sv. Kuzmana in Domjana s freskami, baročno palačo Spinotti-Morteani, staro kovačnico in druge. Čar pa mestecu dajejo lepo obnovljene stare istrske hiše, ki so jih že pred par desetletji vzeli za svoje umetniki. Grožnjan je zato danes upravičeno mesto umetnosti z več deset galerijami ter slikarskimi ateljeji. Za svojega pa so ga vzeli tudi filmarji. Danes mesto gosti mednarodno filmsko šolo, tu ima svoj sedež Mednarodni kulturni center hrvaške glasbene mladine, ki je bil leta 1969 ustanovljen kot kamp in Imaginarna filmska akademija. V poletnih mesecih je mesto en sam velik oder. Eden od najbolj znanih dogodkov je slikarska prireditev Ex tempore. Mesto je član združenja mest vina in olivnega olja…, nič čudnega, da se obiskovalci radi vračajo, nekateri pa tudi ostajajo.

Umetniški Grožnjan 

Ta dan smo zaključili s skokom do morja v bližini Poreča.

Drugi dan: od Višnjana do Vodnjana in Dvigrada
Drugi dan smo izbrali potepanje od Višnjana ter preko manjših mestec Tinjan, Žminj, Sveti Vinčenat do Vodnjana in si v povratku mimo Bal ogledali še ostanke Dvigrada.
Prva postaja tega dne je bilo mesto ob koncu avtocestnega kraka, t. i. istrskega ipsilona, Višnjan, ki ga verjetno poznajo ljubitelji opazovanja zvezd. Posebnost mesta je astronomski observatorij in od leta 2005 tudi astronomski inštitut, kjer so opravili več pomembnih astrometričnih meritev ter odkrili več malih teles v osončju, asteroide in komete. Od kamnite ure v Parku Antuna Korlevića smo se napotili še od starega dela mesteca in si ogledali gotsko cerkev sv. Antona iz 15. stoletja, mestna vrata okrašena z beneškim levom, mestno ložo, 27 m visok zvonik, cerkev sv. Kvirika i Julite iz 19. stoletja in druge zanimivosti.
S krajšimi postanki in sprehodi po sicer manjših a prav tako zanimivih mestecih Tinjan, Žminj in Svetivinčenat, smo prispeli do nekoliko večjega mesteca Vodnjan. Tudi to mesto je lepo ohranilo nekdanjo manjše srednjeveško strukturo z gosto in nepravilno razporeditvijo hiš, ki so nekoč imele funkcijo obrambnega zidu. Glavni trg obdajajo lepe gotske, renesančne in baročne zgradbe iz obdobja od 15. do 18. stoletja ter vile in palače. Na Župnem trgu izstopa baročna cerkev sv. Blaža z romanskimi reliefi in kar 62 m visokim ločenim zvonikom. Njena posebnost so mumificirana telesa več sto svetnikov in pa dela beneških slikarjev.

Vodnjan s središčem mesta in lepo poslikanimi stavbami ter Višnjan, ki je znan po astronomskem observatoriju 

O opustelem mestu Dvigrad je bilo napisanega toliko, pa ga prav tako nismo želeli izpustiti. In ni nam bilo žal. Čeprav so ostale le ruševine, si je bilo zanimivo predstavljati kakšno je bilo mesto nekoč. Mesto Dvigrad naj bi bilo poseljeno že v prazgodovini, utrjeno srednjeveško mesto oziroma kaštel pa se je razvil na strateško pomembni točki, ki je nadzorovala kopenski promet po Istri, ob glavni antični prometnici t.i. via Flavia. Nekoč sta ga sestavljali kar dve mesti. Parentin je bil zapuščen že v 10. stoletju in njegovo nekdanje območje danes prerašča grmičevje. Današnje ruševine pa so ostanki severnega mesta Moncastello ali Monkaštel. Najprej ga je izčrpala v 14. stoletju vojna med Benečani in Mlečani, ob koncu 15. stoletja je izbruhnila epidemija kuge, v 16. stoletju pa še malarija, pestili so ga tudi stalni napadi Uskokov, v 17. stoletju sta ponovno udarili malarija in kuga. Mesto je po nizu več kriz klonilo, leta 1714 je bilo opuščeno delovanje cerkve, življenje pa se je kmalu ustavilo. Danes ostanki več kot 200 zgradb, ostanki nekdanjega župnišča in mestne straže v bližini glavnega vhoda pričajo o obstoju nekdanjega mesta z več kot dva tisoč prebivalci. V pečinah blizu mesta je priljubljeno športno plezališče, v okoliški kraški pokrajini pa najdemo tudi nekaj jam.

Opustelo mesto Dvigrad se nahaja nedaleč stran od avtoceste

Ta dan smo prav tako skočili do morja v bližini Rovinja in si ogledali še Limski kanal.

Tretji krog: od Motovuna do Huma in Buzeta
Motovun, najbolj opevano in tudi oblegano mestece, smo namenoma pustili za konec. Morda se nam tudi zaradi tega ni zdel posebej drugačen od ostalih, čeprav ga je celo časnik New York Times označil za Toskano, kot je bila nekoč. Staro mestno jedro je obdano z lepo ohranjenim obzidjem iz 13. in 14. stoletja, po katerem se danes sprehajajo številni turisti. Z vrha pa se ponuja lep razgled na okoliške vinograde, sadovnjake, gričke, reko Mirno in gozdove, katerih les so nekoč uporabljali celo za izdelavo trupa beneških ladij. Na glavnem trgu stoji trdnjava oziroma zvonik iz 13. stoletja in baročna cerkev sv. Stjepana iz 17. stoletja. Ogledali smo si še Komunalno palačo iz 12. stoletja, Mestno hišo, romanska stavba iz 12. in 13. stoletja, ki ima še danes isto funkcijo. V mestu ima sedež Mednarodni raziskovalni center za pozno antiko in zgodnji srednji vek ter Mednarodni center za antropološke znanosti. Od leta 1999 poteka v mestu na pobudo hrvaškega filmskega režiserja Rajko Grlić motovunski filmski festival. 

Slikoviti Motovun 

Nato nas je pot vodila k še enemu presežku, najmanjšem mestece na svetu, ki je kot tako celo vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2001 je v Humu živelo 17 prebivalcev. Mestece pa je nekaj posebnega tudi zaradi svoje površine, saj je dolgo le 100 m in široko 30 m. Tekom stoletij je skoraj v celoti ohranilo srednjeveško podobo in arhitekturo, saj se nikoli ni razširilo izven meja mestnega obzidja, ki so bile začrtane že ob njegovem nastanku. Skozi lepo ohranjena mestna vrata vodita po mestu dve manjši ulici. Ogledali smo si cerkev Marijinog Uznesenja iz začetka 19. stoletja in romansko cerkev sv. Jeronima s freskami iz 12. stoletja. V prodajalnah ponujajo domače žganje bisko, katerega recept varujejo že dva tisoč let in naj bi ga poznala le peščica domačinov. Zanimivo je tudi, da še vedno meščani volijo župana po starem običaju, njegov mandat traja eno leto, volitve pa opravijo drugo nedeljo v mesecu juliju. Mestece je odigralo zelo pomembno vlogo v uporabi in ohranitvi stare pisave glagolice, ki so jo na tem območju uporabljali do začetka 20. stoletja. Hum je bil v srednjem veku središče glagoljaške pismenosti. Leta 1977 je bila odprta t.i. Aleja glagoljašev, to je sedem km dolga pot z 11 spominskimi obeležji, velikimi kamnitimi kipci, ki predstavljajo črke glagolice. Začne se v Roču in zaključi v Humu.

Hum, najmanjše mesto na svetu

Pa še skok do Buzeta, ki se nahaja na hribu sredi plodne doline reke Mirne. Srce starega mesta predstavlja osrednji trg s cerkvijo Vnebovzetja Blažene Device Marije. Ogledali smo si dvoje ohranjenih mestnih vrat, na terasi glavnega trga v skalo izklesano ploščad in v 18. stoletju obnovljeno cerkev z veliko zanimivih cerkvenih predmetov in več slik naslikanih v beneških delavnicah v 17. in 18. stoletju. Zanimiv je tudi eden najlepših istrskih vodnjakov. Buzet je bil leta 1999 proglašen za mesto tartufov, kateremu je posvečen več dni trajajoči festival.

Pogled na dolino reke Mirne z Motovuna

Kulinarična posebnost so tartufi, ki jih lahko poskusite celo v sladoledu
Če hrvaško Istro obiščete jeseni, potekata v Buzetu in Livadah festivala tartufov, kjer boste spoznali način iskanja, uporabo v kulinariki ter jih seveda tudi pokusili, med drugim tudi v sladoledu, siru, salamah itd. Skrivnostna rastlina, za katero naj bi v srednjem veku celo domnevali, da je žival, velja danes za vrhunec kulinarike. Čeprav uspeva tudi v nekaterih predelih Italije in Francije, veljajo istrski med poznavalci za najboljše. V celoti raste pod zemljo, zato je potreben poseben proces iskanja. S svojim ostrim vonjem ga najhitreje zaznajo prašiči, a jih tudi takoj pojejo, zato iskalci raje uporabljajo posebej izurjene pse. V Istri rasteta dve vrsti tartufov, črni in beli, bolj cenjeni so slednji. Veliko zaslug za prodajo ima družina Zigante iz Livad, ki jih v najrazličnejših oblikah trži po vsem svetu.

Tartufi

Od lukskusznih vil do modernih hotelov in istrskih hiš
V Istri je turizem precej razvit, temu primerna je tudi izbira namestitve. Številne so lepo urejene vile, pogosto luksuzne z bazeni in na težje dostopnih lokacijah. Tukaj preživljajo počitnice tudi nekateri svetovni zvezdniki. Velika je izbira zasebnih apartmajev in sob. Med hoteli pa sta ena boljših Kaštel v Motovunu z notranjim bazenom ter Istarske toplice z zunanjim in notranjih bazenom. Termalno zdravilišče se nahaja na slikoviti legi, pod 85 metrov visoko steno Gorostas na izvoru zdravilne vode. Gostje se lahko podajo po ozki stezi do vrha skale, kjer stoji cerkev sv. Stjepana, od koder se ponuja lep razgled na dolino reke Mirne. Po legendi se je od tod pognalo v smrt dekle obsojeno nemoralnosti.

V notranjosti Istre lahko prespite v Istarskih toplicah, manjših hotelih, apartmajih in luksuznih vilah

Istra: bela, siva in rdeča
Istra naj bi dobila ime po ilirskem plemenu Histri ali reki Histar (Donava), ki naj bi se nekoč v Istri zliva v Jadransko morje in legendo o Argonavtih. Kar 90% površine pripada Hrvaški, ostali manjši del pa Sloveniji in Italiji. Tu tečejo reke Dragonja, Raša in Mirna, na njenem severnem delu pa se dviga planina Učka. Prebivalci so Istrani. Deli se na belo Istro (Čičarija in Učka ter vzhodni del), ki je dobila ime po kamnitem krasu, sivo Istro (srednji del) zaradi glinastih tal in rdečo Istro (zahodni in južni del) poimenovano po rdeči zemlji.

Za Istro so značilni kažuni, majhne hiške na poljih, primer suhe gradnje z izključno naravnim kamnom

Tags : BujedvigradGrožnjanHrvaška istraistarske topliceistrske vilekažunMomjanmotovunnotranjost istreOprtaljtartufivišnjan
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1