close
Madžarska

Z ozkotirno gozdno železnico po madžarskem podeželju

Gozdna ozkotirna železnica, Lenti, Madžarska
Print Friendly, PDF & Email

V manjšem madžarskem mestu Lenti, ki se nahaja blizu meje s Slovenijo (Dolga vas), se lahko podate na zanimivo dogodivščino – vožnjo po tipičnem madžarskem podeželju z gozdovi, jezeri in značilnimi vasmi z ozkotirno železnico. Kot da bi gledali kakšen starejši film, le da je železnica resnična in še v uporabi. Izlet lahko lepo kombiniramo z ogledom mesta, kopanjem v bližnjih termah, ribarjenjem v bližnjih ribnikih in seveda odlično madžarsko kulinariko.

Lenti – nekoč nakupovalni turizem, danes pa številna doživetja
Lenti, prvo večje madžarsko mesto, potem ko prestopimo slovensko-madžarsko mejo v Dolgi vasi, je bil pred leti sinonim za poceni in dobre nakupe. Tja so drvele cele družine, turistične agencije so organizirale posebne nakupovalne izlete. Danes, ko je tudi pri nas velika izbira poceni in ugodnih oblačil in obutve, je nakupovalnih izletov vse manj. Vendar je obiskovalcev mesta in okolice vse več, le da se je spremenil namen obiskov. Obiskovalce privlači predvsem neokrnjena narava, bogata dediščina, urejene kolesarske in pohodne poti, pregovorno dobra kulinarika, radi pa se tudi namakajo v katerem izmed številnih termalnih kopališč.
Na enem izmed izletov v okolico Lentija, smo že pred leti po naključju odkrili posebno zanimivost in sicer gozdno železnico. Ker informacij o tem vlaku ni bilo veliko, še danes si boste morali pomagati s prevajalniki, smo se najprej namučili, da smo sploh odkrili kdaj in kako vozi. Vendar je bilo vredno truda. In doživetje smo ponovili še večkrat, tudi v različnih letnih časih.

Kako so gozdne železnice nastale?
Konec 18. stoletja se je kot pogonsko sredstvo začel uporabljati parni stroj, ki je povzročil nagel razvoj industrije. S tem so nastale vse večje potrebe po hitrem in cenenem prevoznem sredstvu za velike količine blaga. Stoletje pozneje je bil »parni stroj položen« na železniške tire in nastala je parna lokomotiva. Razmah industrije je nadalje zahteval kakovostni industrijski les. Kjer so bile velike zaloge zrelega lesa, so začeli graditi t.i. gozdarske oziroma gozdne železnice. Pozneje so se razen redkih izjem zarasle ali pa so preko njih uredili gozdne ceste.
Gozdne železnice so bile v bistvu nekakšen začasni pripomoček za spravilo lesa iz velikih gozdnih območij do industrijskih obratov ali žag, glavnih cest in regionalnih železnic. Tire, ki so bili preprosti in poceni, so položili v določen del gozda. Ko so gozd izsekali, so progo podrli in jo spet postavili tam, kjer se je začela nova sečnja. Tako so se sistemi gozdnih prog nenehno spreminjali, dolžine so se povečevale ali zmanjševale glede na potrebe in zahteve lesnopredelovalne industrije.
Proga je bila narejena iz dveh vzporednih jeklenih tirnic in enostavnih lesenih pragov. Tirna širina pri tovrstnih železnicah je običajno 600 ali 760 mm, planum proge pa širok od 1,5 do 2,2 m. Za primerjavo je danes standardna širina razdalje med tirnicama v normalnem železniškem prometu v večini Evrope 1435 mm. Tudi ostali gradbeni objekti, kot so mostovi in vodni propusti so bili enostavni, največkrat leseni.
Vagoni za prevoz lesa so bili sprva prav tako leseni in zelo preprosti, le kolesa in vlečne naprave so bili iz železa. Vožnja na njih je bila nevarna in neudobna. Ker niso imeli potniških vagonov, so se potniki vozili kar na tovornih vagonih. Ob železniški progi je bila speljana pot, po kateri so hodili domačini. Ko je pripeljal mimo vlak, so mu ljudje, ki so se med seboj vsi poznali, pomahali in vlak je ustavil, saj uradnih postaj ni bilo.

Gozdna železnica v okolici Lentija
Madžarska je v 50-ih letih prejšnjega stoletja imela veliko ozkotirnih gozdnih železniških prog v skupni dolžini okrog 4.000 km. Danes jih je ohranjenih le 45 v skupni dolžini ene desetine prej omenjenih prog. Potniški promet poteka na 23 progah, 22 je še vedno namenjenih le gozdarstvu in industriji. Najdaljša proga se nahaja v pokrajini Göcsej v okolici Lentija. Z vsemi kraki je dolga 103 km, vendar je za potniški promet odprta le proga Lenti – Csömöder – Bazakerettye – Kistolmacs v dolžini 32 km. Na relaciji Kistolmacs do Csömöder (18 km) vozi potniški vlak že od leta 1954, od Csömöderja do Lentija (14 km) pa od leta 2003. Celotno traso imajo odprto sezonsko, od aprila do oktobra, vendar v določenih terminih le progo Lenti – Csömöder. Proga, po kateri še danes progi vozijo tovorni vlaki les v lesno predelovalne obrate, vodi skozi in mimo obsežnih gozdov madžarske županije Zala. Letno prevozijo okrog 20 tisoč turistov, vendar število iz leta v leto narašča.
Ozkotirna proga je tirne širine 760 mm. Nekaj časa poteka vzporedno z normalnotirno progo. Vmes opazimo nekaj odcepov in krakov proge, ki vodijo v gozdove. Vlak se je vmes večkrat ustavil, da je najprej lokomotiva previdno zapeljala čez križišče z normalnotirno progo in cesto. Ko je čez prišla lokomotiva, gredo korak po korak čez tudi vagoni, saj obstaja velika možnost iztirjenja. Pomočnik strojevodje je ob vsakem križišču izstopil iz vlaka in odprl zapornice, po potrebi kontroliral vozovnice in pazil na potnike. Hitrost vlaka je do največ 15 km na uro, po izstopu pa smo imeli še nekaj časa blago »morsko bolezen«.
Ob poti smo opazovali drevesne sestoje gozda, starost in gostoto gozdov, potoke, gozdne ceste, največja radost pa so bile živali. Žal jelenov in divjih svinj v bližini teh poti ni, so pa toliko večje veselje srne, katerih niso bili veseli le otroci ampak tudi odrasli. Čeprav je bila večina turistov na vlaku madžarskih in čeprav ne razumemo madžarsko, smo ob vpitju takoj razumeli, da smo srečali skupino mladih srn. Da so gozdovi še vedno polni divjadi, pričajo številne lovske opazovalnice. Na železniški postaji Csömöder pa si lahko ogledamo različne oblike vagonov za spravilo lesa. Z vlakom smo se peljali dvakrat in vagoni so vsakokrat bili različni. Ob prvi vožnji je imel v sredini celo staro peč na drva. Sicer pa je železniška postaja nekakšen muzej starih vagonov na prostem. Nekateri so kot iz pravljice, vsi pa zelo lepo ohranjeni in urejeni.
Vožnja z ozkotirno železnico po teh krajih je lepa v vseh letnih časih. Spomladi travnike obarva tisoče zvončkov in močvirskih tulipanov ter drugih pisanih znanilcev pomladi. Jeseni pa so gozdovi odeti v pisano paleto barv in kot iz pravljice. Nič čudnega, ko otrok reče, da tu pa sigurno hodijo volkovi. Ob poti poleg gozdov opazujemo realnost madžarskega podeželja. Za idiličnostjo in neokrnjeno naravo se odstira tudi zelo velika revščina.

 

Na železniški postaji razstava o železnici in pomenu gozda
Pred vkrcanjem na vlak smo si v preddverju železniške postaje ogledali razstavo zgodovine železnice, ki pa je žal le v madžarskem jeziku. Z veliko slikovnega materiala, se vseeno lahko seznanimo z osnovnimi podatki in si ustvarimo podobo vsakdana delavcev, ki so se ukvarjali s spravilom lesa iz bližnjih gozdov.
V ločenem delu se nahaja še manjša, a zelo nazorna razstava s pomenljivim naslovom Zakladi Göcseja – gozd in les. V sklopu razstave si lahko ogledamo stopnje rasti lesa, pomembne može iz zgodovine lesne industrije, rastlinstvo in živalstvo okoliških gozdov, stroje in mehanizacijo, ki so jo uporabljali za spravilo in obdelavo lesa, razstavljen je velik jelen in prikazano njegovo okostje in rogovi večjih ulovljenih v teh gozdovih, les različnih dreves ter njihovo listje in storži, letnice oziroma kako raste drevo, gobe lokalnih gozdov, stroje za razrez lesa in drugo.

Oglejte si še zanimivo mestece s termami, energijskim parkom in številnimi slaščičarnami
Od železniške postaje se podajte še v samo mesto in se sprehodite skozi mirno podeželsko madžarsko mesto, četrto največje v županiji Zala. Status mesta ima šele od leta 1980 in tu živi malo manj kot devet tisoč prebivalcev. Ima ugodno zemljepisno lego v bližini slovenske, avstrijske in hrvaške meje. Gospodarstvo mesta se naslanja na prej omenjeno lesno in strojno industrijo. V središču mesta stoji rimsko-katoliška cerkev sv. Mihaela, ki je bila zgrajena na mestu srednjeveške cerkve, posvečene sv. Juriju. Zgrajena je bila konec 17. stoletja v baročnem slogu.
Nasproti železniške postaje se nahajajo sodobne terme z obsežnim zunanjim bazenskim kompeksom s tobogani. V energetskem parku sv. Jurija pa se lahko napolnimo s pozitivnimi energijami. Področje kopališča je namreč napolnjeno s talnim sevanjem, ki ima zdravilno moč. Zaradi medsebojnega učinkovanja termalne vode in zemeljskega sevanja se bolje spočijemo in napolnimo baterije.

V okolici bogate zaloge nafte
V štiridesetih letih prejšnjega stoletja pa vse do devetdesetih let so v regiji črpali nafto, ki ima pomemben vpliv na gospodarstvo regije. Pri črpanju nafte je imela velik pomen tudi ozkotirna gozdna železnica. Danes na te čase spominjajo številne urejene vrtine ter muzej naftne zgodovine v kraju Lovaszi, skušajo pa tudi urediti tematsko učno pot, v katero želijo vključiti tudi zaklonišče, ki je nekoč služilo kot obrambni bunker. 

Bogastvo območja je v zelenem turizmu in neokrnjeni naravi
Po drugi svetovni vojni je bilo to območje zaradi t.i. Železne zavese v času hladne vojne izolirano od zunanjega sveta. Posledica je danes neokrnjeno naravno okolje ter dobro ohranjena kulturna dediščina, ki zadnja leta veliko prispeva k razvoju turizma. Manjše vasi krasijo elementi tradicionalne kmečke gradnje, posebnost so leseni zvoniki, ki so simbol pokrajine in zidanice.
V bližini naselja Tormafölde je državno zaščiten gozdni rezervat, bukov pragozd, ki pomeni eno največjih naravnih vrednot regije. Med orjaškimi bukvami se lahko sprehodimo po lepo označeni gozdni turistični poti. V kraju Szecsisziget si lahko ogledamo dvorec grofov Szaparyjev, v kraju Paka zanimivo staro cerkev, v Bazakerettye obiščemo muzej zgodovine naftne industrije, v kraju Budafapuszta pa 46 ha velik arboretum.

V okolici je tudi več ribnikov in jezer, kjer se obiskovalci poleg ribolova lahko tudi kopajo. Največje je pri kraju Kistolmacs. Na svoj račun bodo prišli tudi ljubitelji jahanja, lova, kolesarjenja in pohodništva. Konji iz konjušnice Kabala v naselju Radihaza so znani po vsej državi. Proga ozkotirne železnice se navezuje na kolesarske in pohodne poti.
Potepanje po Madžarski ne smemo končati brez kulinaričnih doživetij. Ustavite se v kateri izmed številnih čard ali domačih gostišč in poskusite lokalne jedi. Še boljše pa se je ustaviti na kakšni lokalni prireditvi, kjer lahko poskusite madžarski »fast food« in zelo okusen sladki kurtos kalac.

Kako do tja?
Lenti je dostopen po avtocesti v smeri Lendava in nato Dolga vas in naprej za Lenti. Smerokazi so dobro urejeni. Omenjeno območje lahko vključite z obiskom katerih izmed pomurskih term. Iz Lendave vodijo kolesarke poti do Madžarske, so dobro označene in urejene. Edini problem je sporazumevanje. V manj razvitih območjih Madžarske namreč preprosti ljudje v glavnem ne govorijo tujih jezikov. Obrnite se na turistično informativni center, ki se nahaja v sklopu Term Lenti, kjer dobro govorijo nemško in vas bodo oskrbeli z vsemi potrebnimi informacijami. Sicer pa imajo večji kraji tudi urejene informacijske zemljevide, iz katerih lahko razberete lokalno ponudbo.

Več informacij o voznem redu in cenah: http://zalaerdo.hu 

Vozni red 2019: Gozdna ozkotirna železnica, vozni red 2019

Tags : energetski park sv. JurijaGöcseigozdna železnicalentimadžarskamadžarsko podeželjeozkotirna železnica
admin

The author admin

Leave a Response

Copyright © Ksenija Glažar
error: Content is protected !!
UA-128967845-1