Adlešiči – mozaik etnološke, folklorne, biotske, krajinske in kulturne raznovrstnosti

Adlešiči so manjša obmejna belokranjska vas, ki je nastala na vrtačasto terasastem terenu južno od Črnomlja, med reko Kolpo in gričem Malo Plešivico (341 m). Vas v bistvu sestavlja le ena istoimenska ulica. Deli se na Zgornje in Dolnje Adlešiče ter Nabrežce s par hišami ob cesti proti bregu Kolpe. Z nekaj malo več kot sto prebivalci spada v občino Črnomelj.

Adlehovi sinovi
O poselitvi današnjega območja vasi v prazgodovini pričajo sledovi ilirskih postojank. V srednjem veku so si oblast nad ozemljem vasi in okolice lastili Hrvati, nato Ogri, istrski mejni grofje, grofje Andechs – Meranski, Spanheimi in goriški gospodje, dokler ni vsa Bela krajina leta 1374 prišla pod Habsburžane.
Med drugo svetovno vojno je vas bila požgana. O številnih žrtvah pričajo spomeniki v spomin žrtvam iz tistega časa.
Vas se prvič omenja leta 1334 v povezavi s cerkvijo sv. Nikolaja. Ime vasi pa je povezano  s priimkom Adlešič (Adalleich) in pomeni Adlehovega sina. V 17. stoletju se v okoliških vaseh večkrat omenja priimek Adleschitsch, v 18. stoletju pa kraj kot Adlesich.

Majhno a zanimivo središče vasi
Podružnična cerkev sv. Nikolaja se omenja že leta 1268 kot gozdarska kapela sv. Nikolaja, zaščitnika splavarjev in ribičev. Sedanjo podobo je dobila v prvi polovici 18. stoletja. Krasi jo lep glavni baročni oltar iz leta 1782, slike Francesca Fontonija, italijanskega slikarja iz Genove in vrhničana Simona Ogrina. Na bližnjem pokopališču se nahaja grob kulturnega delavca, pisatelja in prevajalca Lavoslava Gorenjca – Podgoričana (1840 – 1886). Na pokopališču je postavljen tudi spomenik padlim med obema  vojnama.
V vasi si lahko ogledamo še dva spomenika iz NOB. Pred Domom krajanov se nahaja železna skulptura partizanskega kurirja. Na sosednji zgradbi pa je spominska plošča z vklesanimi imeni padlih in drugih žrtev okupatorja.
V vasi je podružnična osnovna šola in gostilna.
Naravno kopališče s kamnitim jezom pri Tržokovem slapu pod vasjo Adlešiči velja za eno najlepših ob reki Kolpi. Prodnato kopališče je primerno tudi za otroke in neplavalce. Prenočite lahko na Turistični kmetiji Grabrijan.
Vas ima še Zadružni dom, zgrajen leta 1955, ki služi za trgovino, pošto, skladišče in bife. Zraven stoji še večnamenski kulturni dom, zgrajen leta 1980. V glavni dvorani so urejene spominske vitrine s portreti sedmih kulturnih mož, ki so v kraju rojeni ali pa so tu službovali in veliko prispevali h gospodarskemu in kulturnemu razvoju kraja. Dvorano krasijo tudi slike znanih umetnikov.

Zgledno ohranjajo nekdanjo kulturo in običaje
Adlešiči so znani predvsem po ohranjanju ljudskih običajev in domačih obrti. Tradicija domačih obrti se ohranja predvsem po zaslugi družine Cvitkovič. V vasi, ki je središče lokalne domače obrti, se nahaja stalna razstava o obrti. Ohranjeno pa je tudi pletarstvo (iz vrbovine, leskovine, slame in koruznega ličkanja), predelava volne, umetnostno kovaštvo, sušenje sadja idr.
Ogledamo si lahko zbirke vezenin, izdelke iz lanu in spoznamo predelavo lanu od semena do platna. Pokažejo pa tudi izdelovanje značilnih adlešičkih pisanic.

Belokranjska pogača

Stoletje folklorne tradicije
V kraju ima folklora več kot 100-letno tradicijo, saj njeni začetki segajo v leto 1908. Kulturno umetniško društvo Božo Račič Adlešiči združuje folklorno, tamburaško in pevsko skupino ter uspešno ohranja ljudsko izročilo kraja z avtohtono narodno nošo.
Folklorno dejavnost v Adlešičih je z neutrudnim delom na področju preučevanja raznih ljudskih dragotin vzpodbujal šolski ravnatelj, pesnik, pisatelj Božo Račič, ki je leta 1922, v Adlešičih tudi ustanovil kulturno društvo.
V vasi deluje tudi gasilsko društvo in lovska družina.