Dominkova domačija (Gorišnica) – vzorčni primer nekdanje panonske hiše

V vasi Gorišnica, ki se nahaja sredi Ptujskega polja, se nahaja zanimiva in lepo ohranjena stara panonska domačija, Dominkova. Po mnenju strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije velja za najstarejšo v celoti ohranjeno panonsko hišo pri nas. Dominkova domačija je tudi lep primer kmečkega stavbarstva Ptujskega polja. Ohranjena notranjost in oprema iz različnih časovnih obdobij pričata o nekdanjem načinu življenja v teh krajih. Res vredna ogleda, če ste na družinskem potepanju ali enodnevnem izletu po tem koncu Slovenije. 

Panonska hiša na L
Stavba Dominkove domačije v Gorišnici, ki je stara več kot tristo let, arhitekturno spada med značilne panonske hiše, grajene vogalno, na ogel, akel oziroma na ključ. Bivalni in gospodarski del se stikata v obliki črke L. Stavba je cimprana, grajena iz lesenih brun, obdana z ilovnatim ometom in pobeljena z apnom. Mala okna s polknami so zaščitena z železnimi križi. Streha, ki je čopasta dvokapnica, je krita s slamo. Nekoč je bila to domačija malega kmeta »želarja«, danes pa je preurejena v muzej na prostem.

Hiša  odraža nekdanji način življenja v vasi
Hiša je opremljena z izvirno prvotno opremo, kot jo je zapustila njena zadnja prebivalka Kata. Razporeditev prostorov je tipična za te kraje: najprej pridemo v vežo s črno kuhinjo in bivalni prostor s krušno pečjo, ki mu tukaj pravijo hiša ter izbo in shrambo. Vrata so nizka, enako velja tudi za strop. V obokani črni kuhinji je ohranjeno ognjišče, številna originalna in raznolika orodja, posode in drugo. Ob krušni peči se nahaja klop, ki se je dala spremeniti v ležišče. Zanimivost je t.i. »bogkov kotek« nad mizo v katerem pa ni kot bi pričakovali križ ampak Marija. Tako naj bi bilo v hišah, kjer je imela glavno besedo ženska. Križ pa visi na sredi stene. Oltarček z Marijo je izdelal Katin mož, ki je umrl že leta 1942. Njegovo delo je še oltar, ki stoji na omarici,  ob katerem je Kata vsak dan molila. 

Zanimiva tudi njena zunanjost
Hiša je v celoti lesena. Lesena bruna je z obeh strani ometana z debelo plastjo ilovice, zato pravimo da je cimprana oziroma cimprača. Krita je z rženo slamo. Streha je dvokapna in čopasta s širokimi napušči. Nekaj posebnega je njen lesen dimnik, ki po pripovedovanju ni še nikoli zagorel.
Gospodarski del Dominkove domačije obsega skedenj (gumno), hlev, klet, priročno delavnico, steljnik in zrnsko klet. Številne rešitve in orodja v gospodarskem delu domačije pričajo, da so se ljudje v preteklosti pogosto morali sami znajti. Omeniti velja žrmlje za mletje žita, nečke za mesenje kruha, stopo za pridobivanje ajdove ali prosene kaše, krpele za nošenje stelje, dve vrsti burkelj, ene za prenašanje lončenih in ene za prenašanje železnih loncev, glavnik ali »babo« za česanje sirka itd.
K hiši spada še na novo postavljeni svinjak, dva koruznjaka (eden lesen, drugi pleten iz šibja), trije s slamo kriti panji za čebele ter vodnjak z lesenim ohišjem in »vago«. Vodnjak je globok sedem metrov in obzidan s kamenjem, iz njega pa so v preteklosti s pomočjo vzvoda zajemali podtalnico. Za poslopjem je še manjša mlaka, ki ji domačiji pravijo »tünf«.
Dominkova domačija je danes mnogo več kot le muzej. Vrt je še vedno zasajen z zdravilnimi zelišči, na njivi pred hišo sejejo žitarice in sirek, sadijo čebulo in druge pridelke značilne za te kraje.

Tudi učna delavnica
Obišče jih predvsem veliko šolskih skupin. Mladi ob strokovnem vodenju spoznavajo nekdanje življenje malega kmeta na tem prostoru. To delo zelo uspešno opravljata dve upokojeni učiteljici.
Tekom leta se na Dominkovi domačiji vrstijo tudi številne prireditve in dogodki, ki so povezane z običaji in prazniki glede na letne čase, kot so pridelovanje buč, rdeče čebule (»lüka«) in sirke, s katerimi želijo ohraniti in oživiti dejavnosti, ki so se nekdaj odvijale na kmetiji. 

Po ustnem izročilu je domačija zamenjala kar štiri rodove
Zadnja prebivalka, ki je v Dominkovi domačiji v Gorišnici živela vse do leta 1990 je bila Katarina Nemec, ki so jo domačini klicali Dominkova Kata. Vse do svoje smrti je s pomočjo hčere Angele hišo skrbno vzdrževala. Kata je tudi dočakala visoko starost, živela je kar 96 let. Znana je bila kot zeliščarka. V svojem vrtu je gojila številne zdravilne rastline. Tudi sicer je bila dobra gospodarica, ki je več kot 40 let skrbela za hišo in za majhno kmetij. Kmete z dvema oziroma tremi ha zemlje na tem koncu Slovenije so nekoč imenovali želarji, za razliko od večjih gruntarskih kmetij.
Po njeni smrti je ostala hiša nenaseljena in začela vidno propadati. Likovni pedagog na domači  osnovni šoli Boštjan Rihtar se je skupaj z učenci lotil raziskovalne naloge o hiši. Uspelo jim je zbuditi zanimanje javnosti. Občina Gorišnica je ob podpori tedanjega župana Slavka Visenjaka, spodbude domačinov in finančni pomoči ministrstva za kulturo leta 1997 domačijo odkupila in obnovila pod pod strokovnim vodstvom etnologinje Jelke Skalicky iz mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. V veliko pomoč je bil tudi domačin Stanko Amejčič. Kmalu je Dominkova domačija v Gorišnici dobila znova svežo podobo in danes pomeni svojevrsten kulturni spomenik, ki priča o življenju ljudi v teh krajih nekoč.