Hradčani – kraljevski praški grič

Praga velja za zlato mesto. Najbolj veličasten del češke prestolnice so Hradčani, ki s svojo kraljevskostjo navdušijo še tako izbirčnega in skeptičnega obiskovalca. Gre za ohranjeno srednjeveško mestno jedro na levem bregu reke Vltave, na vzpetini v samem središču starega dela Prage. Sestavljajo ga številne izjemne zgodovinske in kulturne arhitekturne stvaritve.

Praški grad – trdnjava češkega naroda
Hradčani so v bistvu obsežen kompleks palač, cerkva, trgov, ulic in uličic, nekakšno mesto v mestu. Vsako obdobje je tod  pustilo svoj pečat. Je zakladnica arhitekturnih slogov, od temeljev romanskih cerkva do Plečnikovega postmodernizma med obema vojnama. Po grajskem dvorišču odmevajo koraki duhov iz preteklosti: cesar Karel IV. z vizijo Prage kot prestolnice velikega imperija, čudaški habsburški vladar Rudolf II. obdan s spremstvom alkimistov in čarodejev, vedeževalcev in slikarjev erotičnih slik, protestantska »drhal«, ki je vrgla skozi okno palače osovražene katoliške svetnike, filozof, predsednik in ustanovitelj Češkoslovaške Masaryk, Adolf Hitler pozdravljajoč svoje histerične sužnje, komunisti, ki so uživali privilegije, dokler so le ti trajali.

Nekdanji dvorec čeških kraljev, danes sedež češke vlade
Praški grad je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji grajski kompleks na svetu. Sodi pa tudi med najstarejše. Lahko branljivo pečino, zaradi katere je Vltava prisiljena narediti velik ovinek na vzhod, je prvi utrdil ob koncu 9. stoletja ustanovitelj dinastije Premyslovcev, knez Borivoj. Najpomembnejša vladarja gradu sta bila Karel IV. in za njim Rudolf II. V času vladanja habsburškega Ferdinanda I. in Rudolfa II. v 16. stoletju se je podoba gradu precej spreminjala. Na dvor sta poklicala italijanske, nemške in nizozemske umetnike, ki so grajski grič obogatili s številnimi renesančnimi stavbami. Z zgraditvijo grajskega dvorišča, zdaj imenovanega Prvo ali Častno dvorišče, se je Habsburžanki Mariji Tereziji v 18. stoletju posrečilo zaokrožiti Hradčane v skladno celoto. V drugi polovici 18. stoletja so ga Habsburžani obnovili po načrtih Pacassija z Dunaja. Od leta 1918 je postal rezidenca Češkoslovaške republike oziroma današnje Češke republike. Med drugo svetovno vojno so se v njem naselili nemški poveljniki, v času komunizma pa predstavniki komunistične partije.

Usodo in podobo Prage sta posebno močno oblikovala cesarja Karel IV. in Rudolf II.
Karel IV., sin Ivana Luksemburškega in Elizabete – sestre kralja Vaclava II., se je v resnici imenoval Vaclav. Zelo je častil Karla Velikega in zato prevzel njegovo ime. V času njegovega vladanja je bila Praga prestolnica Svetega rimskega cesarstva. Leta 1348 je ustanovil Univerzo, prvo v deželi pod rimsko-nemškim žezlom. Povezan je s Karlovim mostom in gotsko stolnico sv. Vida.
Na cesarja Rudolfa II. ne spominja noben spomenik, čeprav je, še bolj kot Karel IV., povzdignil mesto na raven kulturne in znanstvene metropole. Na praškem gradu je gostil najboljše astronome, slikarje, kiparje, kamnoseke, urarje, pesnike, matematike in izumitelje. Razsvetljen vladar je zbiral slike, minerale, redke rastline in živali. Po njegovi smrti so prenesli najdragocenejše predmete na Dunaj, preostanek pa so izropali Švedi med tridesetletno vojno. Danes oba počivata v kraljevi grobnici v kripti stolnice sv. Vida.
Z gradom je povezan tudi pridigar in reformator Hus. Vrh katoliške cerkve ga je leta 1415 v Konstanci razglasil za krivoverca in sežgal. Štiri leta po usmrtitvi so se njegovi privrženci uprli poseganju Husovega morilca, cesarja Sigismunda, po češki kroni. Ko so na zahtevo po izpustitvi ujetih somišljenikov dobili le porogljiv odgovor, so napadli Novomestni rotovž in zmetali več katoliških visokih mestnih uradnikov skozi okno. To praško strmoglavljenje z okna je sprožilo 16-letne husitske vojne, ki so se končale leta 1436. Posledici sta bili oslabitev nemštva in okrepitev češke narodne zavesti.

Praški grad je ponovno oživil Plečnik
Konec prve svetovne vojne je grad pričakal v obupnem stanju propadanja. Avstrijska uprava je češko kulturno dediščino zavestno zanemarjala. Nekdanji blišč in veljavo mu je po naročilu prvega predsednika Češkoslovaške republike Masaryka povrnil naš arhitekt Jože Plečnik. Obnova je pod njegovo taktirko tekla hitro, vendar je bilo veliko težav zaradi komunale, cest, vodovoda, kanalizacije, elektrike, ki jih v mestu ni bilo. Plečnik je rad uporabil in v prenovo vključeval elemente iz okolja, jih poudaril, da so se zasvetili v novem sijaju. Z odstranitvijo posameznih delov previsokega obzidja je Pražanom pokazal najlepše vedute Prage. Leta 2006 so mu na gradu slovesno odkrili spomenik, ki je delo njegove učenke Vladimire Bratuž Lake.

Do gradu se lahko podate po več poteh
Do gradu lahko pridemo po več poteh, od podzemne postaje Malostranská po Starograjskih stopnicah, od Malostranskega trga čez Grajske stopnice, po ulici Nerudová in čez oster ovinek Kezámku ali od severa čez Smodniški most.
Sprednja grajska vrata in prvo dvorišče nadzirajo kamniti bojujoči se velikani in nemo stoječi stražarji v modrih uniformah. Menjava straže velja za veder dogodek in ne mrko razkazovanje državne moči. Drugo dvorišče je dobilo sedanjo obliko v 18. stoletju. Tu je vodnjak, kapela in grajska galerija, v kateri je svojevrstna zbirka slik iz zbirke cesarja Rudolfa II. Na  tretjem grajskem dvorišču vidimo bronasti kip sv. Jurija z zmajem, za njim pa se dviga mogočna gotska stolnica sv. Vida.

Gotska stolnica sv. Vida resnično vzame sapo
Ena največjih zanimivosti Hradčanov je stolnica sv. Vida (ponekod se pojavlja tudi ime sv. Vit), največja in najpomembnejša cerkev na Češkem ter eden najlepših primerov gotske arhitekture na svetu. Pravzaprav je njeno ime katedrala sv. Vita, sv. Venceslava in sv. Adalberta. Visoki stolpi so bili čudovito prekriti v času renesanse in baroka, kar ji daje edinstveno linijo.
Gradnjo katedrale je naročil leta 1344 Karel IV. Nadomestila naj bi romansko baziliko, ki je bila zgrajena na mestu prej stoječe rotunde iz 10. stoletja. Veličina arhitekture je zasluga velikih švabskih gradbenikov Parlerja in njegovih sinov. Krasi jo na vrata pritrjeno romansko trkalo, s katerim naj bi potrkal Vaclav, ko ga je dal umoriti brat Boleslav. Gradnja je bila zaključena šele v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko so okrasili še notranjost cerkve.
Je sedež praškega nadškofa in prostor, kjer so svoje zadnje počivališče našli svetniki, kralji in princi. Tu so potekala kronanja bohemskih kraljev vse do leta 1836. Skozi tridelna Zlata vrata so stopali češki kralji ob kronanju. Je zakladnica grobnic. Najveličastnejši baročni primerek je grobnica sv. Janeza Nepomuka v vzhodni cerkveni ladji. Največja dragocenost cerkve pa so češki kronski dragulji, vrata sobe v kateri jih hranijo čuva kar sedem vrat. Dragulje si je občasno, vendar redko, možno tudi ogledati.
Pozneje so ji dogradili kapelo sv. Vaclava. Okrašena je z zlatimi ploščicami in več kot 1.300 češkimi poldragimi kamni, stene so poslikane s freskami svetnikov in so dragocen okvir za relikvijsko skrinjo sv. Vaclava.

Številne bogate grajske palače
Na Hradčanskem trgu ob gradu so v 16. in 17. stoletju nastale razkošne palače za plemiške in cerkvene dostojanstvenike. Za slednje stoji levo od vhoda v grad baročna Nadškofijska palača, ki je odprta le priložnostno.
Na Hradčanih je tudi nekdanji dvorec čeških kraljev, imenovan Nova kraljevska palača. Sestavni del Hradčanov je tudi Stara kraljevska palača. Danes je tu sedež češke vlade. Predsednik veličastne dvorane uporablja za sprejeme diplomatov in visokih gostov. Palačo sestavljajo štiri krila, zahodno, severno, centralno in južno. Najsijajnejši prostor je Vladislavova dvorana s čudovitim mrežastim obokom. V njej so volili češke kralje in prirejali viteške turnirje. Terasa omogoča kraljevski razgled na mesto.
Kraljevi vrtovi nas pripeljejo do ene najočarljivejših renesančnih zgradb, Kraljeve poletne palače ali Belvedera iz leta 1569.
Palačo Schwarzenberžanov krasi italijansko navdahnjeno sgraffitsko okrasje. Tu je muzej vojaške zgodovine, poln strašljivega in sijajnega orožja iz bitk med prvo svetovno vojno.
Blizu je še palača Šternberk, ki je del Narodne galerije, z odlično zbirko evropske umetnosti.
Nasproti stoji Čerminova palača. Graditi so jo začeli leta 1669 za grofa Černina, cesarskega veleposlanika v Benetkah. Leta 1918 je bilo sem premeščeno češkoslovaško zunanje ministrstvo.
Na vznožju starih stopnic na grad si je dal zgraditi baročno palačo cesarski vojskovodja Wallenstein. Želel je, da bi že z velikostjo zasenčila Hradčane. Vendar se ni mogel dolgo sprehajati po leta 1630 dokončani pritlični dvorani Sala terrena z loggio odprto na vrt. Cesarjevi častniki so ga leta 1634 v Chebu umorili.
Zanimiv je tudi Samostan strahov z baročnim portalom, ki izvira iz leta 1140. Njegov današnji videz z dvema enakima stolpoma je rezultat prezidave v 17. stoletju. Znan je po veličastnih knjižnicah v bogato okrašenih Teološki in Filozofski dvorani. V njem je muzej narodne književnosti z okoli pet milijoni knjig in približno pet tisoč rokopisnimi kodeksi. Knjižnično dvorano bogati štukaturno okrasje, dvonadstropno filozofsko dvorano pa opusi z veliko stropno fresko baročnega slikarja.

Na vsakem koraku nekaj posebnega
Na Hradčanih si lahko ogledamo še mojstrovino praškega baroka, cerkev sv. Nikolaja. Vtis naredi predvsem z velikansko stropno poslikavo, fresko v kupoli in ogromnimi kipi štirih cerkvenih očetov, ki so delo Ignaza ­Platzerja.
Bazilika sv. Jurija je druga najstarejša cerkev v Pragi. Gre za romaneskno arhitekturno stvaritev iz 10. stoletja. V sklopu nje je tudi benediktinski nunski samostan.
Loreto lahko štejemo za trdnjavo protireformacije. Je romarsko središče, ki ga sestavljajo samostan, cerkev Gospodovega rojstva, sveti dom in zvonik. Na dvorišču se nahaja po naročilu plemiške rodbine Lobkovic leta1631 zgrajeni posnetek Case sante iz italijanskega romarskega kraja Loreto. Največja dragocenost samostana je razstavljena v zakladnici. Gre za 12 kg težko Praško sonce, monštranco z več kot šest tisoč vdelanimi diamanti.

Zlata ulička
Posebna turistična zanimivost Prage in Hradčanov je Zlata ulička. Stisnjena je med Belim in Črnim stolpom, ob staro grajsko obzidje, ki ga je Karel IV. dal prekriti z zlato pločevino. Zlato lesketanje se je videlo že od daleč, zato so mesto imenovali Zlata Praga. Ulica je dobila ime po zlatarjih, ki so v 17. stoletju tu živeli in delali v pisanih hišicah. Po drugi zgodbi, vendar manj verjetni, pa naj bi ime bilo povezano z alkimisti, ki so bili v službi Rudolfa II. in so morali na njegov ukaz iskati kamen modrih in poskušati izdelati zlato. Danes so v pisanih majhnih hišicah s pravljičnim vzdušjem številne prodajalne spomenikov. Ulica je bil zgrajena v manirističnem slogu v 16. stoletju. Eden najbolj znanih prebivalcev te ulice je bil pisatelj Franz Kafka, ki je tudi tu iskal navdihe za zgodbe. Njegovo rojstno hišo si lahko ogledamo na hišni številki 22. Na koncu ulice stoji Daliborka, okrogli stolp iz 15. stoletja.

Grajske zelene površine
Vzemite si čas za sprehod po parkih. Zgodovina hradčanskih vrtov sega v renesanso. Tedaj so jarke okoli gradu, ki niso bili več vojaško pomembni, zasuli z zemljo in v njih uredili prvi grajski vrt. Leta 1562 je nastal Rajski vrt. Tam, kjer se je nekoč kopal sveti rimski cesar Rudolf II., je Plečnik namestil monumentalno, 40 ton težko dekorativno skledasto formo, vrt pa med drugim zaznamuje t.i. poletna uta. Plečnik je podobne strukture namestil tudi v drugih vrtovih. Tako je na vrtu, urejenem na nekdanjih okopih, namestil 12 metrov visoki monolit z jonskim kapitelom in veliko kroglo na njem. S posebno vizijo se je Plečnik lotil vrtov na nekdanjem obzidju. Tam so po njegovih načrtih uredili vrtove, ki so sledili japonski in italijanski hortikulturni tradiciji. Angleškemu tipu parka sledijo kraljevi vrtovi. Tako je od 19. stoletja, vrtove pa so prvič uredili leta 1534, in sicer na ukaz Ferdinanda I. Do danes so se ohranile tudi sledi renesančnega vrta. Ob paviljonu je še vedno urejen »giardinetto«. S projektom Rajski vrt je Plečnik na Hradčanih novo, lepšo vlogo namenil tudi prej zanemarjenemu angleškemu parku. Grad je povezal z mestom, meščane pa z naravo v njihovi neposredni bližini.

Do Hradčanov preko Karlovega mostu
Hradčane povezuje s Starim mestom največja znamenitost Prage, Karlov most. Kamniti most, zgrajen leta 1400, s tridesetimi kipi, je romarska pot za obiskovalce in raj za ulične zabavljače in prodajalce spominkov. Kot povezavo med starim mestom in Malo strano so ga zgradili po odločitvi cesarja Karla IV. Nosi ga 16 gotskih lokov v blagi krivulji med mostiščnimi stolpi na obeh koncih. Dolg je 520 m in širok 10 m. Graditi ga je začel stavbar Parler leta 1357, dokončali pa so ga šele v 15. stoletju. Krasi ga 30 kipov, ki so večinoma nastali v baroku. Edini bronasti je bil posvečen Janezu Nepomuku, katerega je ukazal Vaclav IV. mučiti in leta 1393 utopiti v Vltavi. Vzrok je še danes neznan. Ostali so iz peščenjaka ali marmorja. Zaradi vplivov onesnaženega zraka so jih zamenjali s kopijami. Izvirniki so na ogled v lapidariju Razstavišča v predmestju Holešovice v severnem delu mesta.
V preteklosti je bil več kot le prometna pot, tu so se izvrševale tudi usmrtitve, najbolj znana je bila usmrtitev Janeza Nepomuka. Kot na zavetnika mostov, živi še danes spomin nanj na vseh rečnih prehodih v Srednji Evropi.
Danes ga oblegajo turisti, včasih morajo »promet« po njem urejati policisti. Tu se zgrinjajo slikarji, prodajalci spominkov, glasbeniki, kiparji itd. Poseben čar ima zvečer, ko je poln glasbenikov, ki z violinami in drugimi inštrumenti pričarajo romantično vzdušje. Na mostu boste našli tudi kup zanimivih stojnic, kjer lahko kupite kakšen izviren spominek.