Kopanje ob Nadiži in raziskovanje Breginjskega kota

Naš prvi letošnji dopustniški cilj je bila reka Nadiža. Kopanje, raziskovanje bližnjih planin in vasi v Breginjskem kota, obisk najzahodnejše vasi v Sloveniji in še kaj nas je čakalo. Bilo smo več kot navdušeni. Kraji se kljub vse več turistom zelo dobro spopadajo s težavami, ki jih prinaša množični turizem. Tako se lahko namesto iskanja parkirnega prostora, do turističnih točk elegantno in poceni pripelješ z organiziranim prevozom. Najbolj pa me je navdušil mir in dejstvo, da so trgovine zelo redke…. Namesto sladoledom smo se sladkali z okusnimi domačimi jogurti. Nepozabno!!!!

Reka, ki z močnim virom privre na dan

Nadiža je 60 km dolga hudourniška reka, ki ima v Breginjskem kotu, pod grebenom Stola, več izvirov. Največja izvira sta Beli Potok oz. Rio Bianco ter Črni Potok oz. Rio Nero, združena pa tečeta naprej pod imenom Nadiža. Njeno porečje meri 309 km², izliva pa se v reko Ter. V zgornjem toku ustvarja več manjših korit, prodišč in tolmune. V njej so našle svoje domovanje številne endemične vrst sladkovodnih rib kot npr. postrvi, šarenk in lipanov. Ena najbolj čistih in najtoplejših alpskih rek po ustnem izročilu celi rane in ima zdravilen učinek.
Njeno ime pomeni vodo, ki z močnim virom privre na dan. V rimskih časih je bila Nadiža glavna reka vzhodne Furlanije in se je imenovala Natisone, v njo se je po mnenju geografa in zgodovinarja Czörniga stekala tudi Soča.

Napoleonov most
Ena največjih zanimivosti ob Nadiži je Napoleonov most čez njo. Kamnit stopničast ločni most je bil zgrajen nad koriti reke Nadiže blizu vasic Podbela in Logje leta 1812, v času Napoleonovih osvajanj, da so lahko njegove čete čezenj prodirale iz Benečije na ozemlje današnje avstrijske zvezne dežele Koroške. Sicer pa je čez most potekala že mnogo prej starodavna pot iz Pradola in Robidišča naprej po dolini reke Nadiže. Po ustnem izročilu naj bi ga zgradil zidarski mojster iz vasi Čenebola v zahodni Slovenski Benečiji. Po mostom se nahaja zelo lep tolmun, zelo priljubljen pri kopalcih, po mojem mnenju najlepše kopališče ob Nadiži.

Več prijetnih kopališč, ki so še posebej primerna za družine z manjšimi otroki
Nadiža je zelo priljubljena v poletnem času, saj se ena naših najčistejših rek tudi precej segreje in v primerjavi z bližnjo Sočo tudi ni tako divja in nevarna za plavanje, ima nekaj tolmunov in tudi urejenih kopališč, kjer se lahko kopajo tudi najmlajši.
Ob Nadiži se nahaja več kopališč in sicer pod mostom v Podbeli, pod Napoleonovim mostom, pri vasi Robič in Kred in pri železnem mostu pod vasjo Logje. Nekatera so obljudena bolj, druga manj. Na splošnem je gostinske ponudbe malo, le v Podbeli in v Robiču. Gneča zna biti na vrhuncu sezone precejšnja. Kopanje je prijetno, za vodne športe pa ima Nadiža prenizek vodostaj in jih omejujejo prodišča.

Prenočili smo v kampu Podbela
V zadnjem času narašča ob Nadiži število kampov, ki so kot tudi drugje ob slovenskih rekah polni avtodomarjev in ljubiteljev modernega šotorjenja iz držav severne Evrope, največ pa je Nizozemcev, ki jim je tak način preživljanja počitnic še posebej blizu.
Mi smo bivali 4 noči v kampu Podbela, ki je bil konec julija povsem zaseden. Že precej prej sem lastnika klicala ali imajo prosto in če je treba vnaprej rezervirati, pa so mi zagotovili, da so zelo zasedeni ob koncih tedna, sicer pa čez teden ni težav. Prispeli smo v nedeljo zvečer in ujeli zadnja mesta v kampu, pa tudi prihodnje dni je bil kamp povsem zaseden. V sklopu kampa, ki se nahaja tik ob plaži v vasi Podbela, se nahaja restavracija z zmernimi cenami pic, testenin in druge hrane, ki je odprta vse od zajtrka do večerje, na voljo so tudi igrišča za otroke, nekaj športnih igrišč, sanitarije (teh se mi je zdelo glede na velikost kampa skoraj malo premalo, vendar se pretirane gneče kljub polni zasedenosti ni čutilo).  Pogrešali smo morda kak skupni prostor, kaj za animacijo otrok, glede na dejstvo, da jih je bilo res veliko, uredili bi lahko malo bolj tudi skupni prostor, kjer se da kaj malega skuhati kolikor nimaš s sabo gorilnika oziroma kuhalnih naprav. Mi smo dobili prostor za šotor v zadnji liniji pred reko in je bilo bivanje res super. V sklopu kampa je dostop tudi do visečega mostu čez Nadižo.
Na plaži ob reki smo našli več prijetnih mest s senco tik ob reki, je pa kopanje tukaj zelo primerno za manjše otroke, saj voda ni globoka, zaradi več prodišč pa tudi ne deroča. Je pa to po drugi strani slabost za ljubitelje vodnih športov, saj si za veslanje in supanje zelo omejen. Bivanje zato zelo priporočamo družinam z manjšimi otroki.

Poseben režim parkiranja
Ob reki Nadiži velja zaradi ohranjanja sožitja med naravo in številnimi poletnimi obiskovalci poseben parkirni režim. Poleti je treba za uporabo parkirnih mest plačati nadomestilo za urejanje parkirišč, ki znaša 1,50 evra na uro oziroma 10 evrov na dan (podatek 2019). Za goste, ki bivajo v občini Kobarid, nudijo posebne tedenske dovolilnice, ki stanejo 16 evrov. Poleti vozi poseben »Hop-On Hop-Off Kobarid« avtobus, ki povezuje turistične točke, kopališča na Nadiži in izhodišča za pohodniške ter kolesarske izlete. Cena dnevne vozovnice je 1 evro, za otroke do 15. leta starosti pa je prevoz brezplačen. Avtobus omogoča tudi prevoz  koles.

Breginjski kot
Breginjski kot, ki leži na skrajnem zahodu  Slovenije, je vpet med Stol (1673 m) na severu in Mijo (1237m) na jugu ter italijansko mejo na zahodu ter obsega 10 manjših vasi: Borjana, Kred, Potoki, Podbela, Breginj, Stanovišče, Homec, Robidišče, Sedlo in Logje. Posebna vrednota območja je lepa narava in ostanki nekdanje stavbne dediščine, ki jo je v veliki meri uničil potres v letu 1976.

Raj za ljubitelje narave in tiste, ki uživajo brez trgovin in stojnic
Vsak dan smo se podali do druge plaže in si spotoma ogledali vasi Breginjskega kota. Naj povem, da je to dopustovanje za tiste, ki imajo radi naravo in ne marajo turizma v smislu vse možne spremljajoče »šare« s stojnicami, avtomati, trgovinami in podobnim…. Trgovin skorajda ni. V Podbeli, blizu kampa, je bila manjša trgovina, odprta le od določenih urah in seveda založena le z osnovnimi vsakdanjimi potrebščinami. Tudi v Breginju kot lokalnem središču se nahaja manjša trgovina, prav tako odprta le ob določenih urah. Sicer pa se trgovini nahajata še v Kobaridu – manjši Mercator in trgovina v sklopu tovarne Planika, ki nudi veliko kulinaričnih izdelkov lokalnih pridelovalcev. Priporočam nakup lokalnih jogurtov in sirov. Tako smo sladolede zvečer zamenjali za okusne jogurte domiselnih okusov….

Največja vas je Breginj
Ogledali smo si največjo breginjsko vas, to je Breginj, kjer živi ca. 250 domačinov.  V obliki gruče strnjeno pozidana stara vas je vse do leta 1976 veljala za biser edinstvene beneško slovenske arhitekture. Imela je ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami, landronami. Prevladovale so s kamenja zidane hiše z lesenimi zunanjimi hodniki (ganki), stopnišči, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in “kmečkimi” freskami na pročeljih. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi. Po potresu leta 1976 je Breginj v celoti zgrajen na novo. O nekdanji podobi vasi danes pričata le staro vaško jedro z muzejem in cerkev sv. Nikolaja z župniščem.
V vasi si lahko ogledamo dve zasebni muzejski zbirki: etno-vojno zbirko in muzejska zbirka Stol 1915 – 1917. Slednja je povezana z goro, ki je bila  močno utrjena v sklopu italijanske tretje obrambne linije, da bi zaustavila avstrijske napadalce ob morebitnem preboju fronte.
V vasi so uspeli so ohraniti  šolo, pošto, zdravstveni dom in manjšo trgovino.

Robidišče – najzahodnejša slovenska vas
Najbolj všeč mi je bila najzahodnejša slovenska vas, Robidišče, ki leži med pašniki na odmaknjeni planotici na nadmorski višini 650 m. Ozka cesta skozi večinoma gozd pelje do vasi in ko že imaš občutek, da si se izgubil, se naenkrat svet odpre široka terasa. Severno, zahodno in južno je vas obdana z državno mejo s sosednjo Italijo. S svojo odmaknjeno lego nas ne pusti ravnodušnih in vzbuja občudovanje domačinov, ki tu vztrajajo, po drugi strani pa tudi nostalgijo po nekih starih časih. Prehodnost med mediteranskim kulturnim območjem in predalpskim prostorom se kaže v podobi vasi z beneškoslovenskim arhitekturnim tipom objektov. Domačije imajo na fasadah upodobljene nekdanje vaške značilnosti.
Da vas lažje razumemo, je potrebno poznavanje njene zgodovine. Od začetka srednjega veka je pripadala Oglejskemu patriarhatu, kasneje pa prešla pod beneško republiko, nato pa priključena kraljevini Italiji. Med leti 1815 in 1866 je ta del pripadal Avstriji, od leta 1866 pa pod zedinjeno Italijansko kraljevino. Leta 1947 so določili sedanjo mejo in Robidišče odsekali od matične pokrajine, Beneške Slovenije, s čimer se za vas začenjajo temnejši časi. S strogo varovano mejo je bila po drugi svetovni vojni zaprta s treh strani. Več kot 150 domačinov je z vozovi in tistim, kar so lahko nesli s seboj, odšlo v Italijo, od tam pa so se raztepli po vsem svetu. Razlogi za odhod so bili politični ali ekonomski. Po potresu z jakostjo okoli 8 stopnje leta 1976, ki je docela spremenil obličje vasi, pa so v vasi ostali le redki. Popotresna obnova vasi ni bila izpeljana do konca, vas se je  močno skrčila, vendar je kljub vsemu ostala pristna in ohranila beneško arhitekturo. Leta 1869 je imela 178 prebivalcev, leta 1910 228, od takrat dalje pa število konstantno upada, danes jih v vasi vztraja le še 9. Nič čudnega, da je bila vas nekoč v osnovnošolskem učbeniku geografije omenjena kot vzorčni primer izpraznjenih vasi.
Parkirali smo ob turistični kmetiji v centru vasi in se sprehodili med kamnitimi hišami. Zanimiva je domačije št. 14, več kot 300 let stara Vančeva hiša, kjer se je ohranila skoraj nespremenjena notranjščina z značilno razporeditvijo prostorov in kuhinjo z nizkim ognjiščem. Ta tip »črne kuhinje – nizko, prosto stoječe ognjišče sredozemskega tipa – je skupaj z ohranjenim delom notranje opreme prava redkost v slovenskem prostoru.
Veliko smo srečali kolesarjev. Prenočiti se da na domačiji Škvor.

Mlečna planina Božca
Na grebenu Stola, na 1370 m n.v., se nahaja gorski prelaz Božca, čez katerega je speljana makadamska cesta, ki povezuje Breginjski kot z Bovško dolino. Prelaz je priljubljena točka za padalce, pohodnike, planince, kolesarje in pozimi turne smučarje. Na mlečni planini, ki jo uporabljajo kmetje iz občin Bovec in Kobarid, se v poletnih mesecih pase govedo in drobnica. Za razliko od drugih posoških planin, kjer izdelujejo sir predvsem iz kozjega in ovčjega mleka, na Božci izdelujejo sir iz kravjega mleka kateremu dodajo nekaj kozjega. Na planine poteka celoten proces proizvodnje: od pridelave mleka do predelave v sir, skuto, sirotko…, vse te izdelke pa lahko v času obratovanja planine tudi kupite.