Libeliče so manjša koroška vas, katere pogumni domačini so po prvi svetovni vojni uspeli prestaviti meje na evropskem političnem zemljevidu. Ogledamo si lahko več muzejev, pozornost pa pritegne edinstvena kostnica.

Libeliče: nekoč krompir, danes turizem
Libeliče se nahajajo med reko Dravo, avstrijsko mejo in Libeliško Goro. Z regionalno cesto je vas povezane z Dravogradom, s statusom mednarodnega mejnega prehoda na slovensko-avstrijski meji pa so Libeliče bile eden pomembnih vhodov v Slovenijo. V preteklosti so se domačini preživljali s pridelovanjem krompirja, ki je bilo poleg živinoreje glavni dohodek. Danes sodelujejo pri razvoju turistične ponudbe v kraju. V prijetnem središču vasi si lahko ogledamo lepo ohranjene in obnovljene stare kmečke hiše. Gručasta vas z le 220 prebivalci spada danes v občino Dravograd, do leta 1933 pa je bila samostojna občina.

Vaščanom uspelo izničiti rezultate plebiscita iz leta 1920
Vas se prvič omenja leta 1201, čeprav naj bi obstajala že v 9. stoletju, v času vladanja frankovskega kralja Karla Velikega. Cerkveno upravno je spadala v oglejsko pliberško pražupnijo, od katere so se ločili med leti v začetku 12. stoletja. V začetku 19. stoletja je bila vas povsem slovenska, podrejena nemškemu plemstvu. Po marčni revoluciji 1848 so se Slovenci rešili fevdalnega bremena in leto kasneje so Libeliče postale občina s širšim zaledjem. Kot sedež občine so se gospodarsko krepile. Pod vasjo je bil velik splavarski pristan, cvetel je gostinski posel, pa tudi trgovina in obrt.
Vas se je zapisala v zgodovino kot svetel zgled narodne zavednosti, poguma in neuklonljive vztrajnosti med leti 1920 – 1922. Na plebiscitu so se jasno opredelili za priključitev k matični domovini, žal so bili del cone A in po 10. oktobru 1920 priključeni k Avstriji. Vaščani avstrijske oblasti in nove meje niso sprejeli, zato so pričeli z odločnim uporom. Pod vodstvom župnika Antona Vugrinca in mladih učiteljev, Janka Gačnika in Rudolfa Mencina, so domačine vodili nazaj k priključitvi h Kraljevini SHS. Na ta zgodovinski dogodek so zelo ponosni in so mu posvetili posebno muzejsko zbirko.

Več muzejskih zbirk
Baročna cerkev sv. Martina je potisnjena v breg nad vasjo in nudi lep razgled. V letu 2002 je bila njena notranjost temeljito obnovljena. Od prvotne romanske cerkve iz 11. stoletja je ostalo le nekaj zidu na južni strani in delno nakazana odprta okna.
Iz prve polovice 12. stoletja se je ohranila okrogla kostnica, pokopališka kapelica s kostmi v kletnem prostoru. V nadzemnem delu je bila nekoč kapelica posvečena nadangelu Mihaelu, varuhu vseh pokojnih. Čeprav so bile kosti lepo zložene, se jih je v več sto letih toliko nabralo, da so skoraj ven gledale pri edini odprtini, ki je bila navadno zaprta z leseno mrežo. Pogrebni okoliš je bil zelo obsežen in je segal vse do Mežiške doline in Suhe v  Avstriji. V Sloveniji so ohranjene le tri, še v Mokronogu na Dolenjskem, tretji pa v Jarenini v Slovenskih Goricah.
Od leta 1704 do 1712 so gradili novo župnišče, ki stoji še danes pod cerkvijo . V sklopu župnišča si lahko ogledamo več muzejskih zbirk in sicer o črni kuhinji, nekdanjem šolstvu in plebiscitni muzej, v sosednji stavbi pa v kmečki zbirki zelo bogato zbirko nekdanjega kmečkega in obrtnih pripomočkov.
Po vasi z okolico se lahko podamo po etnološki krožni učni poti Velika uharica, ki iz središča vasi vodi na Libeliško goro. Razpoznavni znak oziroma maskota je sova velika uharica, ki je prisotna na tem področju. Izbirate lahko med krajšo in daljšo potjo, čas obhoda s počitki pa traja dobri dve uri. Ob poti spoznamo kostnico, muzejske zbirke v župnišču, drevesa, kaščo, peskobrane, živali v potoku, ribnike, gozdnato krajino, kmetijske površine, ki so na slovenski strani bolj drobne in razdrobljene kot na bližnji avstrijski strani in drugo. 

Župnik kritik
V vasi je v preteklosti deloval župnik Anton Vogrinec, ki je leta 1904 napisal knjigo »Nostra maxima culpa«, v kateri je izrazil potrebo po spremembah v lastni verski skupnosti, med drugim opisuje šibkost verskega pouka v cerkvah in šolah, utemeljuje potrebno reformo v liturgiji (narodni jezik), cerkvenem petju, nekaterih zakramentih, postu in celibatu, zavzema se za sodelovanje vernikov pri cerkvenih opravilih, za odpravo raznih pobožnih razvad, poziva Cerkev, naj se poveže z brezpravnim delavskim slojem in pospešuje izobrazbo preprostega ljudstva ter se otrese konservativnosti, nakazuje tudi pot, po kateri bi reformno stremljenje moglo doseči uspeh.  Rimska kongregacija je to delo uvrstila na seznam prepovedanih knjig, Vogrinec pa je moral še istega leta podpisati preklic »vseh napačnih in zmotnih misli«, ki jih je bil napisal.
V vasi med drugimi delujejo kulturno prosvetno, prostovoljno gasilsko in športno društvo.