Mokra Gora z Drvengradom in Šargansko osmico

Na našem potovanju po zahodni Srbiji smo na planini Tara obiskali še Mokro Goro s filmskim mestom Drvengram in se peljali z muzejskim vlakom po progi Šarganske osmice.

Mokra Gora
Mokra Gora je gorska vas, ki se razprostira med planinama Taro in Zlatibor. Najbolj znana je kot izhodiščna točka vožnje z ozkotirno železnico  – Šarganska osmica. Na bližnjem hribu Mećavnik pa se nahaja še zanimiva etno vas (Drvengrad) znanega filmskega režiserja Emirja Kustirice.
Mokra Gora je znana po številnih mineralnih izvirih in  enem od največjih nahajališč niklja v Evropi. Večina izvirov voda je zdravilnih, med njimi je najbolj znan »Bela voda«.

Filmski Drvengrad
Najprej smo si v okolici Mokre Gore ogledali Drvengrad. Izgradnjo etno vasi je financiral Emir Kusturica   in zanjo prejel nagrado Bruseljske fundacije za arhitekturo »European Architecture Award Philippe Rotthier«.  Zgrajena je bila za potrebe snemanja njegovega filma »Život je čudo«. V ta namen so na železnici uredili celo posebno postajo, s katere je lep panoramski pogled na Drvengrad. Zanimivo je, da so film zaradi nenehne oblačnosti, dežja in megle snemali dlje kot so predvideli (zato Mokra Gora), hrib Mečavnik pa je bil za razliko od ostalega predela več časa v soncu.
Vas je zgrajena v stilu manjšega mesta z velikimi mestnimi vrati in glavno ulico ter pravoslavno cerkvijo na koncu. Cerkev z lesenim zvonikom je grajena po zgledu na ruskih brunaric in je posvečena pravoslavnemu svetniku Svetemu Savi. V etno vasi se nahaja večji trg tlakovan z kamnom in lesenimi železniškimi pragovi, okrog njega pa so lično razporejene brunarice. Stare brunarice so prenesene iz okoliških hribov in vasi, nekatere celo iz Bosne in Hercegovine oziroma njene etnične entitete Republike Srbske. V ta namen so zbrali 80 – 120 let stare brunarice, ki so bile prepuščene propadanju in jih restavrirali. Ostale brunarice so narejene iz iglavcev iz bližnjih planin Tara in Zlatibor.
V sklopu kompleksa je urejen hotel Mećavnik, umetnostna galerija, knjižnica, podzemni kino, na voljo je več gostinskih ponudnikov, športno-rekreativni center z bazenom, zapor in še kaj. Ulice nosijo imena znanih osebnostih sveta, do katerih goji Kusturica posebno spoštovanje. Glavna ulica nosi ime po svetovno znanem jugoslovanskem pisatelju in nobelovcu za književnost Ivo Andriću, zraven nje sta ulici argentinskega revolucionarja Ernesta Rafaela »Che« Guevare in svetovno znanega nogometaša Diega Armanda Maradone. Naprej sledijo še ulice izjemnega srbskega igralca Miodraga Petrovića – Čkalje, enega najvplivnejših svetovnih režiserjev Federico Fellinija, vsestranskega švedskega gledališkega in filmskega režiserja Ingmar Bergmana, ameriškega kung fu borca in filozofa Bruce Lee-ja ter najboljšega srbskega tenisača Novaka Đokovića. V etno vasi so po znanih osebnostih poimenovani tudi trgi, med njimi tudi po izjemnem svetovnem izumitelju Nikoli Tesli in ruskem igralcu in režiserju Nikiti Mihalkovu. Od leta 2008 se v Drvengradu odvijata mednarodni filmski in glasbeni festival »Kustendorf« in lokalna prireditev domovinskega značaja »Zavičajni dani«. V času mednarodnega filmskega festivala se Drvengrad spremeni v mesto filma in glasbe, kjer se  v sproščenem vzdušju srečujejo zvezde iz filmske in glasbene industrije.
Za ogled Drvengrada si je potrebno vzeti dovolj časa, pa tudi za gostinsko ponudbo je boljše poskrbljeno tu kot v mestu nižje.

Vstopnina: 250 RSD (odrasli)

Vožnja z muzejskim vlakom po progi Šarganske osmice
V Mokri Gori je vstopna postaja za vožnjo po znameniti nekdanji ozkotirni železniški progi. Ta je bila obnovljena leta 2003 in je edinstvena na svetu. Njegova pot, ki vodi preko planine Šargan izgleda s ptičje perspektive kot številka osem, od tod tudi ime.
Z izgradnjo ozkotirne železnice v vzhodnem delu Bosne  so pričele že avstro – ogrske oblasti in sicer na relaciji Sarajevo – Ostgrenze. Med letoma 1902 in 1906 je bila zgrajena proga v dolžini 167 km. Na njej je bilo zaradi težavnega terena zgrajenih 99 predorov in več mostov. Leta 1918 je Avstro-Ogrska razpadla, zato so dela na povezavi nadaljevale nove oblasti Kraljevine SHS. Inženirji so čez težko prehodno planino Šargan progo speljali v zavojih v obliki osmice s predori. Dela so spremljale različne težave Prvi vlak je tako uradno novo traso prevozil 25. januarja 1925. Po skoraj desetletju zahtevnih del je odsek šarganske železnice bil odprt in je takrat veljal za pravi gradbeni čudež, za katerega velja v bistvu še danes. Proga je takoj postala glavna tranzitna povezava med Beogradom, Sarajevom in Dubrovnikom. Parne lokomotive, popularno imenovane Ćiro (lokomotive serije 83), so razdaljo premagale v 24 urah. Leta 1937 so na progi pričeli obratovati motorni vlaki, ki so razdaljo premagali v tedaj 16 urah in 30 minutah. Proga preko prelaza Šargan (Užice – Višegrad) je bila nato v uporabi do 28. februarja 1974, ko so jo zaradi nerentabilnosti ukinili, tračnice razstavili, infrastrukturo pa večinoma prepustili propadanju.
Proga je svoj čas zaposlovala kar 500 ljudi, vrednost njene izgradnje pa je bila ocenjena na okoli 75 milijonov zlatih kron (okrog 486.000 zlatih kron/km) in je veljala za eno od najdražjih prog tistega časa na svetu. Nekateri viri navajajo, da če bi preračunali vse stroške gradnje proge, bi velja, da je »1 m proge = 1 kg čistega zlata«.

​Obnova za turistične namene
Železniški navdušenci so podali idejo, da bi na najzanimivejšem delu trase preko planine Šargan ponovno zgradili progo. Muzejski vlak, imenovan Nostalgija, je na popolnoma obnovljenem 15,5 dolgem odseku med Mokro Goro in Šarganom Vitasijem prve turiste peljal leta 2003. Na odseku je 22 predorov v skupni dolžini 5.455 metrov, pet mostov, en železniški prehod, tri postaje (Mokra Gora, Jatare, Šargan Vitasi) in razgledišče Golubići. Najbolj strm del proge na odseku je 18 stopinjski, najdaljši predor Aleksandar I. je z dolžino 1.666 metrov bil tudi na nekdanji progi med Beogradom in Sarajevom najdaljši predor. Leta 2010 je bil zgrajen še odsek med Mokro Goro in Višegradom, na katerem pa muzejski vlak obratuje le priložnostno. Na progi obratuje tako parna kot dizelska vleka. V času vožnje razlagajo zgodbe in dejstva povezana s progo in vlakom. Vlak se na več razglednih točkah in postajališčih ustavi, potniki lahko za kratek čas izstopijo in fotografirajo.
Vožnja z vlakom je nujna, če se odpravljate v ta del Srbije, a je potrebna rezervacija vnaprej, sicer se lahko zgodi, da mesta na vlaku isti dan ne boste dobili. Rezervacija je možna preko telefona.

Vstopnina: 1.200 RDS (odrasli), 600 RSD (otroci 6 – 14 let)

Vozni red: poleti 2022 je vlak dnevno peljal 3 krat: ob 10.30., 13.30 in 16.10 uri.