Muzej iluzij – ko ni tako, kot bi moralo biti

V središču Ljubljane si lahko ogledamo zanimiv muzej, ki je povsem drugačen od običajnih, kjer se razstavljenih eksponatov ne sme dotikati in se jih lahko opazuje le z razdalje. Tukaj sta dovoljeni tako fotografiranje kot tudi dotikanje, slednje je pri nekaterih eksponatih celo nujno, da jih lahko razumemo. Posvečen je iluzijam. Na prijetnem enodnevnem izletu ali družinskem izletu lahko v muzeju iluzij preizkusite gravitacijsko sobo, spoznate holograme, iluzije, se sprehodite po neskončni disko sobi in skozi vortex predor, fotografirate v obrnjeni sobi, preizkusite optične iluzije in še kaj zanimivega. 

Preizkušanje meja zaznavanja
V muzeju iluzij lahko na zabaven in poučen način preizkušamo meje svojega zaznavanja. Iluzije nam omogočajo drugačno doživetje prostora in vsega, kar mislimo, da vemo o njem. Po obisku vemo zakaj naše oči vidijo stvari, ki jih možgani ne razumejo. Na preizkušnji pa je tudi ravnotežje.
Razstavni eksponati so opremljeni z opisi kako je iluzija zasnovana in kako se imenuje.

Več zanimivih sob: antigravitacijska, obrnjena, neskončna, vortex predor…
V sklopu muzeja je nameščenih okrog 40 instalacij, slik, optičnih iluzij in hologramov.
Antigravitacijska soba, v kateri vse na videz kljubuje zakonom težnosti, zmede tudi največje zagovornike zakonov fizike. Medtem ko možgani in oči razmišljajo ali stojite na ravni ali poševni podlagi, se žoge kotalijo navzgor, voda teče navzdol.
Zanimiva je tudi t.i. obrnjena soba, kjer se resničnost zamakne v drugo stran. Fotoaparat zabeleži sliko, ko stojimo iz stropa, iz tal pa raste svetilka. V ames sobi se povečujemo oziroma pomanjšujemo, odvisno na kateri strani sobe stojimo.
Zanimiva je tudi neskončna disko soba, kjer se podoba s pomočjo ogledal raztezata v neskončnost.
Zanimiva je še hoja skozi Vortex predor, v katerem se ob vrtincu iluzij s težavo prebijemo skozi, čeprav tla v resnici mirujejo in so povsem ravna, zaradi vrtinca pa izgubljamo ravnotežje in orientacijo v prostoru.

Ogledalo, v katerem se vidimo, kot nas vidijo drugi
Po muzejskem prostoru je razporejenih več manjših instalacij kot so Iskreno ogledalo, Rubinova vaza, votel obraz Alberta Einsteina in podobni.
V sklopu muzeja se lahko pogledamo v ogledalo, v katerem vidimo našo podobo tako  kot nas vidijo drugi. Obraz, ki ga vidimo na običajnem ogledalu, namreč ni enak sliki, kot nas vidijo drugi.
V muzejski zbirki najdemo tudi hologram portrete, horor-grame in slike, ki se spreminjajo, pojavljajo in izginjajo pred našimi očmi. Privid nas prepriča, da pred sabo gledamo v resničen tridimenzionalni predmet, ki se ga želimo dotakniti, pa naša roka zagrabi zgolj zrak.
Velika je tudi zbirka optičnih iluzij, ki opominjajo na dejstvo, da naši čuti niso popolni ter da so naše predpostavke o vizualnem svetu zelo pogosto izkrivljene.
Zanimivi so tudi stereogrami, to so slike v sliki, kjer je skrit predmet, ki se pojavlja v tridimenzionalni obliki, če sliko pravilno opazujemo. Z neosredotočenim gledanjem in počasnim odmikanjem glave od slike, lahko zagledamo skrito sliko.
Za konec se lahko ustavimo še v igralnici z didaktično logičnimi igračami in ugankami, ki je pravi »fitnes« za možgane, kar ni zanimivo le za mlade ampak tudi starejše.

Kaj je iluzija?
Iluzija, utvara, samoprevara oziroma slepilo je popačenje čutnega zaznavanja. Različni ljudje zaznavajo iluzije različno ali pa sploh ne. Nekatere iluzije so subjektivne. Spadajo med zmotne zaznave. Za nastanek so potrebni dražljaji, katere oseba napačno interpretira.
Iluzije nastanejo zaradi specifičnosti vzorcev dražljajev in prirojene lastnosti organizma, da se nanje odzove. Drugi razlog za nastanek so različni daljni dražljaji, ki dajejo podobne bližnje dražljaje  in s tem podobne zaznave. Tretjo skupino iluzij pa povzročajo motivacijski dejavniki, npr. pričakovanja, pripravljenost, stališča, interesi, čustva.