V Tržiču si v sklopu Tržiškega muzeja lahko ogledamo več zanimivih muzejskih zbirk, ki pričajo o bogati obrtni zgodovini mesta. Kraj je nekoč veljal za najpomembnejše čevljarsko središče v Sloveniji, na kar danes spominja posebna zbirka posvečena čevljarstvu in obuvanju.
V nekdanjem berštatu
Zbirka Tržiški šuštarji predstavlja najbogatejšo čevljarsko zbirko pri nas – tako po številu predmetov kot tudi vsebinah, ki so predstavljene ter po tradiciji čevljarstva, ki je zaznamovala kraj. Prostore ima v nekdanji Pollakovi barvarni in usnjarni v starem fužinsko-obrtniškem delu Tržiča.
Orodje, ki so ga nekoč čevljari uporabljali pri svojem delu, kakor tudi obutev, ki se je stalno spreminjala, nam je v današnjih časih skorajda že neznano. V rekonstruirani tržiški čevljarski delavnici – berštatu si lahko ogledamo čevljarsko orodje in opremo, ki ju je potreboval čevljar nekoč pri svojem delu. Zbirka obsega več kot 500 izbranih predmetov, ki pričajo o preteklem delu in življenju čevljarjev. Ogledati si je mogoče rokodelsko (ročno) izdelovanje obutve, način življenja tržiških čevljarjev, obutev, ki so jo izdelovali in nosili v Tržiču, razvoj tovarne Peko ter iz novejšega obdobja obutev znanih Slovencev.
Rokodelsko izdelovanje obutve iz 19. stoletja, se je ohranilo vse do sredine 20. stoletja in deloma še dlje. Prve šivalne stroje so dobili leta 1880.
V različnih življenjskih obdobjih in ob različnih priložnostih različna obutev
Na razcvet čevljarstva v Tržiču je vplival sredi 19. stoletja razvoj usnjarstva in trgovine, kot tudi propad nogavičarstva.
Najstarejši razstavljeni predmeti izvirajo iz 18. stoletja. Zelo dragocena je cehovska knjiga iz leta 1751. Kdaj je bil v Tržiču ustanovljen čevljarski ceh, sicer ni znano, predvideva pa se da že pred letom 1751, ko je v ohranjeni cehovski knjigi zabeležen prvi vpis. Formalno se je ohranil do leta 1859, ko je bila v Avstro-Ogrski razglašena obrtna svoboda, neformalno pa je obstajal še naprej.
Posebnost predstavlja t.i. luč na gavge. Gre za steklene krogle, napolnjene z vodo, ki so okrepile in usmerile snop svetlobe na mesto, kjer je šuštar delal. Take luči so bile v Evropi v rabi v 15. stoletju, ohranjena v Tržiškem muzeju pa predstavlja edinstven primerek na Slovenskem.
Ogledamo si lahko razno orodje, ki so ga uporabljali pri delu, ki so ga označevali z imenom cvovje oziroma verkcojk.
Čevljarji so se izpopolnjevali, kot zvemo v muzeju, v tujini ali kot pravijo da »so šli v fremd« in bili frentarji. Vsak, ki se je v dobi cehovstva odločil postati rokodelec, je bil najprej kot vajenec deležen celotne vzgoje pri izbranem mojstru, ki ga je vzel v uk, ali pa se je skromne splošne izobrazbe naučil v šoli, stroke pa pri mojstru.
Tudi zgodba Peka
Zanimiva so pričevanja o posebnostih nekdanjega življenja čevljarjev, povezana s ptičjim lovom, hranjenjem ptic ipd.
Za življenje čevljarjev sta bila pomembna zavetnika Krišpin in Krišpinjan, o katerih je znano le, da sta se rodila in umrla na ponedeljek. Od tod naj bi izvirala navada, da šuštarji ob ponedeljkih ne delajo, da »udarjo ta plavga«.
V sklopu muzeja poznamo tudi zgodbo nekdaj uspešnega podjetja Peko, ki ga je leta 1903 ustanovil Peter Kozina. V njem je bilo zaposlenih od nekaj sto Tržičanov do nekaj tisoč, proizvodnja obuval je v zlatem obdobju dosegala število več milijonov parov letno.
Ogledamo si lahko tudi predstavitev proizvodnje obuval, vpogled v obuvala, ki predstavljajo rezultat proizvodnje, predstavitev življenja zaposlenih v Peku, maskoto Peka in še kaj. Peko je obiskal tudi predsednik bivše Jugoslavije Tito. Ohranjena so kopita, ki so bila izdelana posebej zanj.
Poseben del je posvečen zgodovinskemu pregledu obuvanja v svetu in na Slovenskem ter kako se je obuvalo nekoč ob posebnih priložnostih (krst, birma, poroka in druge posebne priložnosti).
Zanimiva zbirka obutve znanih
Zanimiva je tudi zbirka obutve znanih t.i. »Drevo slavnih čevljev«, ki so jo muzeju darovali znani Slovenci. Prepričamo se lahko, da nosijo povsem običajna obuvala kot tudi obutev kupljeno v prestižnih trgovinah oziroma izdelane posebej zanje.
