Pepin kraški vrt in Pepina zgodba sta zanimiva kraška vrtova, ki si ju lahko ogledamo v kraški vasi Dutovlje. Oba prikazujeta elemente matičnega krasa kot edinstvenega primera kulturne krajine in način življenja domačinov. Vključite Pepin kraški vrt in Pepino zgodbo v vaš izlet po Krasu.
Prikaz življenja ljudi na Krasu
Avtor Pepinega kraškega vrta, Borut Benedejčič, je z njim želel prikazati ohranjanje in zaščito naravne in kulturne dediščine ter ohranitev matičnega Krasa kot edinstven primer kulturne krajine, kjer se tradicija enači z visoko mero umetnosti. Vrt prikazuje življenje ljudi na Krasu nekoč, elemente kraške domačije, rastline, ki so jih imeli Kraševci vedno na dosegu roke na svojem vrtu in njihovo uporabo. Vrt je zato zasnovan s tradicionalnimi materiali umetnostne obrti in rastlinami, ki so značilne za kraško krajino.
Prebivalci Krasa so zaradi specifike okolja preoblikovali svojo krajino s pobiranjem kamenja in postavljanjem suhih zidov okoli svojih parcel ter tako ustvarili obdelovalno in pašno površino. V kamniti kleti, skopani v skalo pod hišo, pa so vinarji, nekateri tako delajo še danes, hranili avtohtono rdeče vino teran.
Kraška kulturna krajina ima izjemno biotsko pestrost. Benedejčič je na vrtu zasadil tradicionalne in samonikle rastline, kot so vrst homulic, pa netresk, rožmarin, žajbelj, lobodika, komarček, melisa, ožepek, trpotec, kamilica, lovor, citronka, pelargonije in druge za kras značilne rastline, ki so prilagojene na kraške podnebne razmere, torej sušo.
Vrt krasi tudi kraška štirna z vidnim nadzemnim delom, ki mu pravijo šap. Voda se zliva s strehe, prekrite s kamnitimi skrli, v žleb, ki jo vodi pod zemljo v štirno. Dokler niso v kraške vasi pred nekaj desetletji pripeljali javnega vodovoda, je bila voda iz štirne namenjena uporabi za ljudi, živali in rastline na vrtu.
Vrt Pepina zgodba
Poleg Pepinga kraškega vrta si lahko obenem ogledamo še vrt Pepino zgodbo. Tudi avtor te je Borut Benedejčič, ki je z njo želel oblikoval preprosto kamnito pastirsko zavetišče sredi kraške gmajne.
Kdo je Pepa? Pepa je ženica, ki je nekoč živela v kamniti hiši na koncu vasi, po pravilih tradicije in navodilih narave. Zavedala se je, da je narava s svojimi darovi nepogrešljiva za preživetje v kamniti pokrajini. Bila je skromna in ponižna, izobražena s trdim delom in življenjskimi izkušnjami mnogih prejšnjih generacij. Njen odnos je bil nagrajen z bogatimi žetvami in pisanimi radostnimi trenutki. Pepina zgodba tako govori o življenju pastirjev na Krasu in obsega prikaz pastirske hiške, suhe gradnje in rastlinstva kraške gmajne. Vrt je zanimiv z arhitekturnega, sociološkega in rastlinskega vidika.
Oba vrtova si lahko ogledamo na dvorišču Bunčetove domačije v kraški vasi Dutovlje.
Zlata medalja kraljevega hortikulturnega društva
Pepin kraški vrt je na hortikulturni razstavi Hampton Court Place Flower Show 2009, ki je drugi najpomembnejši hortikulturni dogodek na svetu, prejel najboljšo oceno in zlato medaljo v kategoriji malih vrtov. Kraljevo hortikulturno društvo je najstarejša strokovna organizacija s področja vrtnarstva, vrtne umetnosti in krajinske arhitekture na svetu in organizira najprestižnejše razstave na svetu. Strogo komisijo je navdušilo predvsem dejstvo, da je vrt zasnovan ekološko in prikazuje tradicijo, po kateri so Kraševci urejali svoje majhne dvoriščne vrtove od nekdaj in pri tem uporabljali skromne rastline, kamen in v vsakdanjem življenju potrebne pripomočke.
Nagrajen je bil tudi Vrt Pepina zgodba in sicer na hortikulturni razstavi RHS Chelsea Flower Show, ki je potekala maja 2012 v Londonu, kjer je prejel Pozlačeno medaljo v kategoriji rokodelskih vrtov.
Oglejte si še sobo Borisa Pahorja
Na Bunčetovi domačiji v Dutovljah si lahko ogledamo še sobo pisatelja Borisa Pahorja. Izvorno mesto sobe Pahorja je sicer bilo v nekdanji gostilni pri Marički, ki so jo porušili in na njenem mestu zgradili zdravstveni dom. Po svoji vsebini in velikosti ter opremi je soba avtentična. Izobešeni so portret Franceta Prešerna, kot je prvotno visel v Pahorjevi sobi, ter portreta Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. Razstavljene so številne knjige in drugi dokumenti, nagrade in priznanja. Pahor je pri Marički stanoval približno dve desetletji in tam pisal ter urejal revijo Zaliv. Všeč mu je bila samota, ki je, kot pravi, zlata vredna za pisanje.
Več zgodb s Krasa – Biseri Krasa
