Emilija – Romanja je ena od 20 italijanskih dežel. Omejuje jo reka Pad, obala Jadranskega morja in Apenini. Deli se na 9 pokrajin, glavno mesto pa je Bologna. Velja za eno najbogatejših in najgosteje naseljenih dežel v državi. Ima zelo dobro razvito industrijo (predvsem živilsko-predelovalno in avtomobilsko), ob obali pa privabljajo obiskovalce neskončne peščene plaže. Slednje že leta privabljajo tudi nas. To je predvsem raj za družine z manjšimi otroci, ki se lahko igrajo na pesku. Zelo dobro imajo na vseh plažah urejena otroška igrišča, zvečer pa znajo Italijani poskrbeti za zabavo v otroških klubih. Vendar je poleg poležavanja na plažah treba pokukati tudi v notranjost in si ogledati vsaj katerega izmed številnih mestnih biserov. Ti sicer niso tako priljubljeni kot nekatera zveneča italijanska mesta kot so Rim, Firence ali Benetke, vendar nič manj zanimivi! Tu se skriva tista prava Italija. Oglejte si vsaj Bologno, Ferraro in Raveno.
V Ferrari je imela ključno vlogo rodbine Este
Naš prvi postanek je bil v mestu Ferrara. Presenetila nas je predvsem ležernost in sproščenost domačinov. Starejši možak je posedal na svojem udobnem stolu – skoraj fotelju pred trgovino na ulici ter opazoval mimoidoče. Domačini nasploh radi klepetajo in zdelo se je, kot da se jim nikamor ne mudi.
Mesto je nastalo v zgodnjem srednjem veku in je eno redkih italijanskih mest, ki ni rimskega nastanka. V pisnih virih se prvič omenja v 8. stoletju. V srednjem veku je veljalo za pomemben rečni trgovski center, vrhunec pa je doseglo v renesansi, v času družine Este, ki je mestu vladala med leti 1208 in 1598. Konec 16. stoletja je prešlo pod papeško državo, kjer je ostalo, razen v času francoske okupacije, vse do leta 1859.
Ferrara: glavni trg, graščina Estenze in Diamantna palača
Rodbina Este je bila premožna. Obogateli so na račun pobiranja pristojbin za plovbo po reki Pad in z oskrbovanjem pomembnejših bolonjskih, benečanskih in milanskih družin. Svoje bogastvo so krepili s pametnimi porokami na pomembne evropske dvore. Bili so veliki ljubitelji kulture in umetnosti. V mesto so privabili številne italijanske renesančne umetnike. Še danes na ta čas spominjajo številne mogočne meščanske stavbe, palače, galerije in cerkve. Poleg umetniškega in arhitekturnega so spodbujali tudi urbani razvoj mesta in okolice. V ta namen so izsušili ogromna močvirnata področja. Rodbina Este upravičeno velja za najmogočnejšo renesančno politično silo v mestu.
Velik del današnjega središča mesta, ki lepo ohranja ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo, je pod zaščito UNESCA.
Ferrara je izjemno dobro načrtovano renesančno mesto
Parkirali smo na obrobju mesta in se podali do središča mesta peš. Po velikosti je mesto za dobro tretjino večje od Maribora ter se da lepo in dokaj hitro prehoditi peš. Zanimivosti so dokaj blizu ena druge.
Ogled smo pričeli z zanimivim in nenavadnim domovanjem vplivne rodbine Este. Grad Estenze je v osnovi vojaška utrdba in je svojo podobo dobival več stoletij. Njegova posebnost je, da ga v celoti obdaja kanal. Zanimiva je tudi zgodba njegovih prebivalcev. Konec 15. stoletja je predstavnik omenjene družine Eracole želel preurediti mesto in najel arhitekta Biagia Rossettija. Njegov humanistični koncept idealnega mesta pomeni začetek modernega urbanističnega planiranja; arhitektu je prinesel naziv najpomembnejši renesančni arhitekt, mestu pa naziv najmodernejše italijansko mesto svojega časa. Razvoj urbanizma v Ferrari je imel velik vpliv na razvoj mestnega planiranja v nadaljnjih stoletjih. Isti arhitekt je zaslužen tudi za mestno obzidje. Mesto obdaja 9 km dolgo srednjeveško obzidje, katerega velik del je ohranjen še danes.
Od gradu smo nadaljevali pot po mestu mimo mestne hiše do mogočne katedrale iz 12. stoletja z zanimivim pročeljem in okrasjem iz različnih umetniških obdobij s prevlado romanskih in gotskih elementov. Nasproti katedrale smo se ustavili pred mogočno mestno hišo, ki je bila prvi dom družine Este in univerzo, kjer sta se nekoč šolala Kopernik in Paracelsus.
Sprehodili smo se še mimo številnih lepo ohranjenih palač s čudovitimi atriji in urejenimi vrtovi kot so Casa Romei, Pallazzo Schifanoia, Palazzo della Ragione ter cerkva sv. Franje, San Benedetto, Santa Maria in Vado, San Domenico, San Paolo, renesančna cerkev San Cristoforo in drugih. Med prvimi najbolj pritegne pozornost Pallazzo dei Diamanti z zanimivo in nenavadno fasado. Krasi jo kar 8.500 diamantov, a seveda ne pravih ampak marmornih blokov v obliki tega dragocenega kamna. Kot drugje v Italiji, je treba tudi tukaj pokukati v notranjost znamenitosti. Ogledali smo si niz fresk v Dvorani mesecev, ki predstavlja enega največjih dosežkov renesančnega slikarstva v mestu in priča o tem, kako veliko ljubitelji umetnosti so bili predstavniki družine Este, ki so v mesto pritegnili celo vrsto umetnikov, pesnikov, filozofov in renesančnih humanistov.
Mesto je znano tudi po številnih zelenih površinah. Znotraj mestnega obzidja se nahaja Botanični vrt, številni parki in vrtovi, v dvoriščih renesančnih palač pa starodavni sadovnjaki. Ulica Via delle Volte je znana po obokih oziroma prehodih, ki med seboj povezujejo hiše in so nekoč povezovale skladišča na bregovih reke z delavnicami hiš proti centru.
Po uradni dolžnosti kolesari tudi župan Ferrare
Posebnost Ferrare so številna kolesa. Kolesarilo naj bi kar 90 % domačinov. Z 2,8 kolesi na prebivalstva pa se postavlja celo ob bok evropskih kolesarskim mestom kot sta Kopenhagen in Amsterdam. Za službene namene naj bi uporabljal kolesa celo župan in njegovi sodelavci ter videno tudi policija. Vendar bodite pri izposoji kolesa previdni: v lokalnem dialektu se kolo imenuje biga, italijanski izraz bicicletta za kolo pa tod pomeni pijačo sestavljeno iz Camparija in vina.
Bologna – prestolnica Emilije – Romanje
Naš naslednji cilj je bila prestolnica pokrajine Emilije – Romanje, Bologna, ki se nahaja na pol poti med Jadranskim in Ligurskim morjem. O mestu pravzaprav nismo vedeli kaj dosti, razen da ga pogosto obiskujejo poslovneži, saj gosti številne mednarodne sejme ter da od tod izvira bolonjska omaka in reforma šolstva.
Tu je bila zgodba s parkiriščem čisto drugačna kot v Ferrari, kjer smo zastonj parkirali čisto blizu centra. V Bologni smo za hotelsko parkirišče, ki je bilo povrhu vsega še par sto metrov oddaljeno od hotela, odšteli dobrih 20 EUR za 24 ur, skoraj več kot za samo nočitev. A take so pač cene parkirišč v večjih mestih po Evropi.
Mesto je zelo priljubljeno med domačimi obiskovalci, tujci pa se ga izogibajo po krivici. Po drugi strani pa morda ravno zato lepo ohranjeno staro mestno jedro (še) ni preplavljeno z masovnim turizmom. Ker je bila sobota, ko poteka po mestnih ulicah sejem s številnimi stojnicami, je bila v tem delu mesta realnost malce drugačna. Precej dolgo smo se zadržali na umetniškem delu tržnice, kjer so mladi in neuveljavljeni ustvarjalci prodajali svoje tekstilne izdelke, nakit, okraske in druge izvirnosti. Ker se je v mestu v zadnjih letih priselilo veliko tujcev, ki si tukaj iščejo boljši kruh, je bil zanimiv tudi ogled dela tržnice namenjenega njim. Čeprav stojnice z raznovrstno afriško, kitajsko in azijsko »kramo« srečamo povsod po Evropi, je vseeno ta bila nekoliko pristnejša.
Bologna je pomembno trgovsko, industrijsko in univerzitetno mesto ter mesto glasbe
Območje mesta je bilo poseljeno že v bronasti dobi. Prvotne živinorejce so zamenjali Kelti, nato pa Rimljani, ki so mesto imenovali Bononia. Zaradi vdorov Barbarov so zgradili okrog mesta visok obrambni zid, katerega ostanke si lahko ogledamo še danes. V 6. stoletju so ga naselili trgovsko usmerjeni Etruščani. V drugi polovi 13. stoletja je bilo mesto razdeljeno na dva dela, ki sta pripadali dvema bolonjskima družinama: Geremeija je pripadala družini Guelfima (podporniki papeža) in Lambertazzija družini Gibelina (podpirali so cesarja). Konec stoletja so zmagali Guelfi, ki so na mesto vladarja postavili papeža Nikolo III. V tem času je bila Bologna ena najpomembnejših mest v Evropi. V 15. stoletju je na oblast prišla družina Bentovolgio, leta 1506 pa je zmagala cerkev. Odnos med mestom in cerkvijo se je nato poslabšal, kar je trajalo vse do 19. stoletja. Leta 1859 je Bologna postala del Zedinjene Italije.
Moderni razvoj mesta se je začel po prvi svetovni vojni, ko je postala pomembno trgovsko in industrijsko središče. Na začetku 20. stoletja so porušili velik del starega mestnega obzidja, da se je mesto lahko prostorsko širilo. Kljub opustošenju zaradi bombnih napadov med drugo svetovno vojno, se je hitro pobralo in postalo eno najbolj perspektivnih v Italiji. Danes ima okrog 370 tisoč prebivalcev, v času predavanj na Univerzi pa se število poveča še za četrtino. Je tudi pomembno prometno križišče severne, srednje in južne Italije. Leta 2000 je bila Bologna evropska prestolnica kulture. Od leta 2006 pa je na seznamu UNESCA kot kreativno mesto glasbe.
Od znamenitosti do znamenitosti v zavetju pred dežjem in soncem
Ob sprehodu po mesta, ki smo si ga prav tako ogledali peš, so nas presenetile številne arkade. Te se v dolžini 40 km vlečejo po celem mestu in nudijo obiskovalcem prijetno zavetje pred vremenskimi vplivi: dežjem in tudi poletnim soncem. V srednjem veku so predstavljale podaljšek meščanske hiše oziroma prostor trgovanja in zbiranja. Najdaljši neprekinjeni del je dolg kar 3,5 km. Pod njimi se je prijetno sprehajati in še lepše nakupovati.
Ogled starega dela mesta smo pričeli na glavnih trgih Maggiore in Nettuno. Slednjega krasi mogočen Neptunov vodnjak z bronastim kipom rimskega boga morja ter štirimi angeli, ki simbolizirajo vetrove in sirenami, ki simbolizirajo kontinente. V bližini smo se ustavili pred mogočno cerkvijo sv. Petronija, ki bi morala biti po prvotnih načrtih celo večja od rimske cerkve sv. Petra. Danes sprejme kar 30 tisoč ljudi in je »le« peta največja na svetu. Posvečena je zaščitniku mesta, škofu Petroniju iz 5. stoletja. Graditi so jo začeli v 14. stoletju. Dograjevanje je trajalo več stoletij in ni bila nikoli popolnoma dokončana. Cerkev je zelo dobro varovana, za kar gre »zahvala« sliki Mohameda v njeni notranjosti. Ker islamska vera ne dovoljuje njegovega upodabljanja, se bojijo morebitnih napadov. Njena posebnost je tudi ena največjih sončnih ur na svetu. Pot smo nadaljevali mimo trga nekoč sedmih cerkva oziroma trga sv. Štefana s kompleksom več cerkva pod eno streho, katerega so tekom stoletij z dograjevanji in prezidavami spreminjali. Danes se lahko sprehodimo iz ene v drugo. Od preteklih sedmih so danes ohranjene le štiri.
Posebnost mesta so obrambni stolpi, ki jih je bilo nekoč čez 200, danes jih je ohranjenih okrog 20. Iz mestne silhuete izstopata dva zgrajena v 12. stoletju. Z njihovo velikostjo so nekoč družine dokazovale svojo moč in bogastvo. Asinelli je visok 97 m in nagnjen preko svoje osi za 1 m, do vrha vodi 500 stopnic; Garisenda pa je visok »le« 47 m, za obiskovalce je zaprt, saj je nagnjen od svoje osi za kar 3 m. Ogledali smo si še številne stare palače, kot so Palazzo Comunale z zanimivo kolekcijo renesančnih slik in skulptur, nekdanjo zgradbo magistrata Palazzo del Podesra, ki je bila zgrajena okrog leta 1200, grobnice Tombe dei Glossatori, kjer so bili pokopani številni glosatorji – pravniki iz 13. stoletja. Za konec smo se povzpeli še na hrib nad mestom, kjer se nahaja mogočna bazilika Madonna di San Luca, od koder se ponuja lep razgled na staro mestno jedro.
Bologna je tudi univerzitetno in kulinarično mesto
Prepričali smo se, da je Bologna tudi univerzitetno mesto. Najstarejša univerza v Evropi, Alma Mater Studiorum, je bila ustanovljena že leta 1088. Za svoj čas je bila zelo napredna, na njej so lahko študirale tudi ženske. Tu so se šolala največja imena italijanske književnosti, kot npr. Dante, Petrarca, Boccacio. Danes je v sklopu univerze kar 23 fakultet, 68 oddelkov in 93 knjižnic, ki se nahajajo tudi v manjših mestih v bližini Bologne. Najbolj znana je Pravna fakulteta, pa Fakulteta za politične vede, književnost in filozofijo ter medicinska. Tu se danes šola okrog 70 tisoč študentov iz celega sveta. V mestu je bila leta 1999 podpisana deklaracija o reformi visokega šolstva v Evropi, bolj znana kot bolonjska reforma.
Špagetov z bolonjsko omako, ki jih morate tukaj naročiti kot ragu, sicer domačini ne bodo vedeli kaj želite, nismo poskusili. Smo pa poskusili sicer drage a res dobre domače mlečne sladoledne lučke z oblivom po želji, ki so skoraj brez konkurence. Kar pa ni nič čudnega, saj se v okolici mesta nahaja zanimiv muzej sladoleda in celo fakulteta za »gelato«. Mesto je znano tudi po pršutih, mortadelah, klobasah in salamah ter vinih. O tem pričajo številno bogato založene trgovinice in stojnice teh dobrot na ulicah.
Ravena je bila nekoč celo prestolnica Zahodnega rimskega cesarstva
Prenočili smo v Bologni in se naslednji dan podali proti italijanski jadranski Rivieri. V okolici Ravene in Riminija si letovišča s peščenimi plažami sledijo ena drugi. Ker tudi na samem letovanju ne moremo le poležavati, smo si ogledali še eno posebnost pokrajine Emilije Romanje, to je Raveno.
V mestu mozaikov, po katerih je najbolj znano, je obvezno potrebno pokukati tudi v notranjost cerkva. Čeprav umetnost mozaikov ni izvorno ravenska, je pa tod dosegla svoj višek. Za dopolnitev te podobe so danes okrašeni z mozaiki celo ulični koši in oznake ulic.
Mesto je doživelo največjo slavo in razcvet v 5. in 6. stoletju, ko je bila prestolnica zahodnega dela Rimskega cesarstva ter most med rimskim in bizantinskim svetom. Z vdori Barbarov sta konec 5. stoletja in na začetku 6. stoletja v mesto prišla vladarja Odoaker in Teodorik, ki sta dala zgraditi številne imenitne, še danes lepo ohranjene zgradbe. Leta 540 so ga osvojili Bizantinci, v njihovim imenu pa so mu vladali eksarhi. Pozneje sta mu podarila številne privilegije cesar Justinjan in cesarica Teodora. V tem obdobju se je v mestu naglo širilo krščanstvo. Zaradi množice bogato okrašenih cerkva je danes večji del mesta pod zaščito UNESCA.
Že cesar Gaj Avgust Oktavijan je dal zgraditi v mestu zaradi ugodne strateške lege veliko pristanišče za vojno ladjevje. Preko notranjih lagun so zgradili plovni kanal, ki je povezoval Beneško laguno in Oglej z odprtim morjem. Danes je obala od mesta odmaknjena dobrih 10 km, pristanišče pa se še vedno zajeda precej globoko v mesto.
Danes je Ravena bolj umirjeno mesto, z manj gneče a tipično italijansko. S podporo celotne regije Emilija Romanja se poteguje za naziv Evropska prestolnica kulture leta 2019.
Pokukajte v notranjost ravenskih cerkva
Posebnost mesta je množica res izjemnih cerkva, ki vzbudijo pozornost tudi obiskovalcev, ki jih le-te ne zanimajo najbolj. Najprej smo si ogledali baziliko Sant Apollinare in Classe iz 6. stoletja, ki se nahaja na samem začetku mesta. Zgrajena je bila na zgodovinskih temeljih pokopa Apolinara, na grobnici prvega škofa in mučenika. Prvotno se je nahajala v bližini Jadranske obale, vendar se danes zaradi naravnih sprememb nahaja na podeželju, tik ob velikem arheološkem območju. Znana je po najbolj ohranjenih mozaikih in marmornih sarkofagih bivših nadškofov.
Ogled smo nadaljevali po širokih in svetlih mestnih ulicah do bazilike Sant Apollinare Nuovo, ki je prav tako iz 6. stoletja. Na seznamu UNESCA je še bazilika San Vitale, pravzaprav kompleks z mavzolejem Galle Placidia in nacionalnim muzejem. To je eden najpomembnejših spomenikov zgodnjekrščanske umetnosti v Italiji. Mavzolej Gale Placidije spominja na življenje in smrt cesarske princese iz 5. stoletja, ki je pustila velik pečat na zgodovino cesarstva, v katerem je vladal njen oče Teodorik Veliki.
Zlata doba je v Raveni poleg mozaičnih in arhitekturnih spomenikov pustila tudi številne pomembne sarkofage, izvrstno arhitekturno plastiko in slonokoščene izdelke. Ogledali smo si še katoliško krstilnico – najstarejši zgodnjekrščanski spomenik v mestu, prav tako bogato okrašeno z mozaiki, nadškofijsko kapelo, ki je bila nekoč zasebna kapela škofa Petra II. s prav tako zanimivo mozaično ikonografijo, Teodorikov mavzolej, skrivnostno stavbo, katere pomen še ni v celoti pojasnjen, grajena pa je iz istrskega kamna v skladu z najstarejšimi modeli pogrebnih spomenikov, Arianski baptisterij, Baptisterij pravovernih, grob pesnika Danteja Alighieri in druge.
