Vojvodina je avtonomno pokrajina na severu Srbije. Sekajo jo tri velike plovne reke, Donava, Tisa in Sava, ki jo delijo na Banat na V, Bačko na SZ in Srem na JZ. Je eno samo veliko območje kvalitetne obdelovalne zemlje. Po površini je le malo večja od Slovenije in ima podobno kot naša država približno 2 milijona prebivalcev, kar 25 narodnosti in 6 uradnih jezikov! Bogata zgodovina, Panonska nižina, ugodna klima in gostoljubni ter prijazni domačini se odražajo tudi v njihovi posebni glasbi in odlični domači kulinariki. Kot so za slovenske vice značilni Janezki, za bosanske Mujo in Haso, to so za vojvodince Lale.
Od ovčjega golaža do mokrinskega listnatega sira
Najprej smo se odpravili do manjšega mesteca Senta, kjer je potekala prireditev – nekakšen ovčji bal. Poleg raznoraznih predmetov iz ovčje volne ter sejma tradicionalnih lokalnih obrti so kuhali tudi ovčji golaž, ki se ga kuha v velikih kotlih na prostem. Večina porcij je bila že vnaprej rezervirana, zato si ga je bilo težko izboriti. Pa sem stala v vrsti in je ravno pred mano zmanjkalo, pa sem čakala še v drugi vrsti ter prosila, da smo prišli od daleč in naposled le prišla do dveh porcij. Vendar pa nam zaradi preobilnih količin maščobe, veliko kosti in še ohladil se je, ni ravno najbolj teknil.
Nato smo se odpravili mimo Kikinde, kjer je ravno potekal sejem zelenjave in povrtnin (toliko prodajalcev krompirja na enem mestu še nikjer nisem videla) do vasice Mokrin. Obiskali smo družino, ki izdeluje mokrinski listnati sir, za katerega je gospodinja prejela že veliko nagrad. Navadnega in s sezamom nudijo vsak dan, z dodatki čebule, sliv ali višenj pa se je treba dogovoriti vnaprej. Mož in sin pa sta prvaka v bojih z goskami in v trkanju pirhov, kar je prav tako značilno za vas. Preprosta družina, ki jo je treba obiskati…
Na severu se čuti madžarski vpliv
Za oglede severnega dela Vojvodine smo izbrali izhodišče ob jezeru Palić. Konec 19. stoletja je bilo to mondeno letovišče. Izvir mineralne vode in z minerali bogato zdravilno blata sta privabljala madžarsko in avstrijsko plemstvo, podobno kot Bled in Opatija. Le 2 m globoko jezero je že večkrat presahnilo, pri čemer je prišlo celo do ekološke katastrofe. Danes so sicer v njem zopet ribe in nekaj jadrnic, kopanje pa ni možno. Se pa ob jezeru razteza lepo urejen park s poletnim gledališčem in veliko teraso, kjer poteka Festival evropskega filma. Ogledali smo si nekdanje bogate vile grajene v madžarski različici secesije z lesenimi rezbarijami ter živalski vrt.
Čudovita secesijska Subotica
Naslednji dan smo obiskali prijetno mesto Subotica. Center mesta smo prepešačili dokaj hitro in si ogledali glavne mestne znamenitosti. Subotico nekateri imenjujejo mala Budimpešta. Več kot tretjina prebivalcev je Madžarov, pa tudi zaradi značilne madžarske secesijske arhitekture. Skozi zgodovino je mesto, ki je že v srednjem veku bilo pomembna postojanka za tovornjake, spremenilo kar 200 imen. Razvijati se je začela konec 18. stoletja, ko je postala svobodno kraljevo mesto. Višek razvoja je dosegla v 19. stoletju z železniško povezavo Budimpešta – Opatija. Med stavbami najbolj izstopa Mestna hiša, secesijska zgradba z elementi madžarske folklore. Njeni bogati vitraži upodabljajo velika imena mestne zgodovine, kot so Marija Terezija, Franc Jožef, Matija Korvin in druge. Sinagoga v Subotici velja za drugo največjo v Evropi. Na koncu pa smo posedali v subotiških lokalih in opazovali množice ljudi različnih narodnosti.
Od pustinje do lipicancev
Severno od Palića, v smeri proti Horgošu – znanem po mleti papriki, se nahaja zaščiteni park Selevenjske pustare in Ludaško jezero. Vodnik nas je vodil po pusti in peščeni pokrajini, pripovedoval zgodbe o ljudeh in naravi. Kot gostoljuben domačin nas je na koncu povabil še domov, spregovoril pa je tudi o razlikah med Srbi in Vojvodinci, pa tudi o Madžarih, ki so si skorajda pravo nasprotje ter lokalnih navadah. Tu še vedno lahko srečate mlade pastirje, ki ne obiskujejo osnovne šole ter gospodarje kmetij, ki svoje premoženje merijo po glavah krav, ki jih redijo.
Zvečer smo se želeli odpraviti še na madžarsko stran, kjer se v bližini meje nahajajo večje terme a so bile že zaprte. Zato smo se ustavili še v kobilarni Kelebija in si ogledali to veliko vojvodinsko posestvo. Poleg vzreje lipicancev, posestvo obsega še ribnik, jahalne terene, restavracijo, muzej kočij in prestižni hotel.
Mimo številnih salašev do prestolnice
S postanki smo nadaljevali proti prestolnici Vojvodine. Novi Sad je razmeroma mlado mesto, ki je na levem bregu Donave zraslo konec 17. stoletja. Precej starejša je le Petrovaradinska trdnjav na drugi strani reke. Trg svobode obdajajo številne lepe zgradbe, kot so neorenesančna mestna hiša in neogotska katoliška cerkev. Ulica Zmaj Jovana, nekoč smrdljiva ribiška ulica, je danes promenada in polna lokalov. Poleti se lahko ohlajate na Štrandu, lepo urejeni a tudi precej polni mestni plaži ob Donavi. Novi Sad ima tudi bogato tradicijo sejmov in festivalov. Eden najbolj znanih je Exit, ki so ga osnovali mladi v boju za politične spremembe in svobodo.
V okolici najdemo številne salaše, nekakšne vojvodinske turistične kmetije, ki so zelo lepo opremljeni ter nudijo pestro gostinsko in turistično ponudbo.
Fruška gora in Sremski Karlovci
Fruška gora – osamljena v Panonski nižini ima najvišji vrh Crveni Čot z 539 m n.v. Tu so se uspeli ohranili prosvetni spomeniki iz preteklosti, kar 17 znamenitih fruškogorskih samostanov z bogatimi knjižnicami in dragocenimi zakladnicami. Nikjer v Evropi ni bilo na tako majhnem prostoru zgrajenih toliko samostanov. Poleg Sinaja v Egiptu in Atosa v Grčiji je to tretji sveti kraj pravoslavnega sveta. Tu živijo menihi in sestre kot so živeli že stoletja. Negujejo pravoslavno tradicijo, vero in običaje. Čeprav živijo po pravilih meniškega življenja, so odprti za obiskovalce.
Pa še skok do Sremskih Karlovcev, kjer je bila leta 1699 podpisana mirovna pogodba, ki je pomenila uradno zmago Svete lige nad Otomaskim cesarstvom. Leta 1848 pa so z balkona mestne hiše razglasili Srbsko Vojvodino. Trg Branka Radičeviča obdaja najstarejša srbska pravoslavna gimnazija, z druge strani pa najstarejša srbska srednja šola iz leta 1791, danes priznana jezikovna gimnazija. V patriarhijskem dvorcu, poletni rezidenci srbskega partriarha, si lahko ogledamo zbirko umetnin srbske pravoslavne cerkve. Mesto je tudi vinogradniško središče Fruške gore. Tukaj velja obiskati katero od vinarij, kjer lahko med drugim poskusite tradicionalni bermet – vino, ki mu med alkoholnim vretjem dodajo približno 20 začimb in dišavnic.
Vzemite si čas in lepo počasi
Pot po Vojvodini načrtujte počasi in upoštevajte, da je hitrost po lokalnih cestah manjša kot bi to pričakovali. Ponekod nas je navigacija kljub izogibanju lokalnih cestam vozila po poteh podobnih našim kolovozom. Večkrat smo se raje obrnili (zaradi velikih lukenj) in nadaljevali po drugi in daljši poti. A to ne odvrne potepanja po tej res izjemni in zanimivi pokrajini, ki jo je treba uživati z vsemi čutili. Domači so izredno prijazni, hrana pa… naj povem le, da ima vsako mesto svojo pleskavico ali čevapčiče, zrezek…. skratka odlična.
