Danes bodo v Zahodnem svetu slavili Noč čarovnic (angleško Halloween), ki ga obeležujejo v noči iz 31. oktobra na 1. november. V resnici pomeni okrajšavo za »All Hallow’s Eve« oziroma »Hallow Eve« (večer vseh svetih, večer pred vsemi svetimi). Slavijo ga predvsem v angleško govorečem svetu. V preteklih letih je konec oktobra zaživelo pri nas več prireditev povezanih s čarovnicami. Nekatera prikazujejo srednjeveške čarovniške procese, postopke preganjanja in sežig čarovnice na grmadi.
Zanimalo me je, kdo je bila prva čarovnica pri nas. Prvi čarovniški proces pri nas je potekal leta 1427 v Celju, proti Veroniki Deseniški, a ni bil uspešen. Je pa z Veroniko povezana žalostna ljubezenska zgodba.
Nesrečna ljubezenska zgodba o Veroniki in Frideriku
Veronika Deseniška je bila druga žena Friderika II. Celjskega, zato jo imenujejo tudi grofica Celjska. Friderik II. je bil najstarejši sin celjskega grofa Hermana II. Celjskega, ki mu je bilo namenjeno nadaljevanje celjskega rodu, ki se je v kratkem času strmo povzpel po družbeni lestvici, tudi na račun premišljenih porok. Potem, ko mu je umrla prva žena, Elizabeta Frankopanska, se je poročil z Veroniko Deseniško. Po nekaterih navedbah naj bi jo celo sam umoril med spanjem, da bi se lahko poročil s svojo ljubljeno zlatolaso lepotico. O Veroniki ni veliko znanega, rodila naj bi se v plemiški družini nižjega stanu v Desiniću ali okolici v hrvaškem Zagorju.
Poročila sta se leta 1424 ali 1425 (različne zgodovinske navedbe), kar je povzročilo nesoglasja z njegovim očetom, ki je imel s sinom drugačne načrte. Ni se želel zameriti hrvaškim knezom Frankopanom, povrhu pa je bila Veronika nižjega plemiškega stanu. S poroki bi bila, kot je menil Herman II., omadeževana čast celjske dinastije.
Živela sta na gradu Fridrihštajn, a kratki čas
Po poroki sta se Friderik II. in Veronika skrivala na gradu Fridrihštajn nad Kočevjem, ki ju je uredil v lepo ljubezensko gnezdece. Grad je imel le en vhod z dvižnim mostom, z ostalih strani pa so ga varovale prepadne stene. Oče je sina dal po poroki poiskati. V past ga je zvabil njegov svak, ogrski kralj Sigismund in ga predal v ujetništvo očetu. Zaprli so ga v stolp v celjskem gradu, ki se še danes imenuje Friderikov stolp.
Več o pohodni poti do Fridrihštajna: http://www.pisanezgodbe.si/v-kocevja-je-treba-na-mestni-vrh-in-fridrihstajn/
Krajši video o Fridrihštajnu:
Prvi čarovniški proces neuspešen: ljubezen ni bila nikoli zločin
Veronika se je nekaj časa skrivala v gozdovih, nato pa v gradu Vurberk, a so jo ujeli in privedli v Celje. Herman II. jo je obtožil, da ga je hotela zastrupiti in s čarovništvom obnorela njegovega sina. Proces proti Veroniki Deseniški je bil prvi zabeležen čarovniški proces pri nas. A je Veronika imela dobrega zagovornika. Sodišče jo je zaradi pomanjkanja dokazov krivde oprostilo. Sojenje je menda potekalo kar dva dni in so ga zaključili z besedami: »Gospod ban! Pri tem dekletu ni najti nobene krivde, kaj šele zločina. Goji samo veliko ljubezen do vašega sina Friderika. Ampak, presvetli ban, ljubezen nikoli ni bila greh, kaj šele zločin. Ljubezen je ena od najlepših človeških vrlin! S tem je naše delo, presvetli ban, končano.«
Umrla na gradu Ojstrica, po hrvaški različici na gradu Veliki Tabor
Kljub temu jo je dal Herman II. zapreti v grad Ojstrico, kjer so jo kasneje utopili v koritu za napajanje živine polnem vode. Pokopana je bila v Braslovčah, Friderik II pa jo je dal kasneje pokopati v samostanki cerkvi v Jurkloštru.
Po hrvaški legendi so jo utopili na gradu Veliki Tabor v leseni posodi polni vode. Njeno mrtvo telo pa so vzidali v zid, ki spaja peterokotni stolp z vhodom v grad. Kljub temu se še menda danes, posebej v dolgih zimskih nočeh, v Velikem Taboru ob zavijanju vetra sliši ihtenje nesrečne Veronike …
Po njeni smrti se je Herman II. znesel nad njenimi sorodstvom, s sinom pa spravil. O nekdanji ljubezni danes pričajo le razvaline gradu sredi kočevskih gozdov.
Več literarnih del in celo opera
Lik Veronike Deseniške je navdihnil več literarnih ustvarjalcev med Slovenci, Hrvati, Nemci, Italijani in Čehi, med drugim je nastala celo opera (Viktor Parma, opera Urh, grof Celjski, bes. A. Funtek, 1893).
