San Marino – svobodni, ponosni, iznajdljivi in vsestransko zanimivi

Letovali smo na obali Riminija in dan se je začel z oblačnim vremenom. Odpravili smo se proti San Marinu, zelo priljubljeni izletniški točki iz omenjenega letovišča. Pričakovala sicer nisem veliko, večina obiskovalcev ga obišče zaradi želje po nakupih. Na koncu me je zelo presenetil, nad nakupi pa sem bila precej razočarana. Kaj si v San Marinu ogledati in doživeti?

Oglejte si ga zgodaj dopoldne ali pozno popoldne
Avto smo parkirali tik pod mestnim obzidjem, kjer nekajurno ali celodnevno parkiranje stane le nekaj evrov. Vendar je potrebno prispeti že zgodaj dopoldne, saj se prosta mesta hitro napolnijo. Sicer imajo parkirišča ob gori Titano, ob kateri se država nahaja, dobro urejena, vendar so lahko precej oddaljena od starega dela mesta. V nasprotnem primeru je bolje pustiti avto spodaj in se do starega dela mesta peljati z gondolsko žičnico ali panoramskim dvigalom.
Večina obiskovalcev prihajajo sem zaradi slovesa dobrih nakupov iz priobalnih italijanskih letovišč, Rimini je oddaljen le dobrih 20 km. Mi smo izkoristiti prav oblačni dan, kar se je izkazalo za slabo, saj je podobno storilo veliko turistov in je bila gneča res grozna. Nič čudnega, saj država dejansko živi od turizma. Letno jih obišče kar tri milijone turistov, največ je Italijanov. Zelo se trudijo, v turističnem uradu sem našla brošuro o mestnih zanimivostih celo v slovenščini.

Zanimivost: San Marino naj bi ustanovil Hrvat
Hrvaški kamnosek z otoka Rab je po legendi v 4. stoletju, v času preganjanja kristjanov, pobegnil na Apeninski polotok in v težko dostopnem območju ob gori Titano ustanovil skupnost kristjanov. Ozemlje jim je podarila neka versko goreča kristjanka, papež pa je Marina postavil za diakona. Podobnih manjših avtonomnih skupnosti je bilo v takratni Italiji veliko. Posebnost San Marina pa je, da se je uspela ohraniti vse do danes. Nekateri to pripisujejo spretni sanmarinski diplomaciji, drugi pa pogumnim in borbenim domačinom ter težki dostopnosti in revščini.
V 15. stoletju je bil ustanovitelj razglašen za svetnika, ozemlje pa je po njem dobilo današnje ime. Današnje meje je republika dobila leta 1463, ko jim je papež v nagrado za sodelovanje v vojni podaril nekaj utrjenih naselij. Od takrat se  meje niso več spreminjale, zavrnili so celo Napoleona, ki jim je nudil v zameno za prijateljstvo razširitev ozemlja.
Danes je San Marino še vedno močno povezan z Italijo in je v bistvu enklava sredi italijanskega območja. Meje sploh ni čutiti, izobešen je le nekakšen slavolok. Spominski žig v potni list lahko dobite ob plačilu seveda v turističnem uradu.

Uživanje v opazovanju kvarijo množice turistov
Do vladne palače na glavnem mestnem trgu – Trgu svobode se vijejo cele kolone turistov. Mi smo izbrali obratno pot in raziskovanje mesta tu zaključili, kar se je izkazalo za boljše. Najprej smo si ogledali ostanke trdnjave s tremi obrambnimi stolpi nad prepadnim robom gore Titano, ki so nekoč branile mesto pred vsiljivci. Med njimi danes vodi prijetna razgledna pešpot. Iz zvonika prvega stolpa se v jasnih dneh ponuja lep razgled na celotno mesto, bližnje gradove in Apenine. V drugem stolpu je urejen muzej starega orožja. Tretji je nekoliko odmaknjen, njegova posebnost je osem metrov globoka ječa.
Staro mestno jedro je od leta 2008 pod zaščito UNESCA. Med strmimi, ozkimi, lepo urejenimi tlakovanimi uličicami, ki jih obdajajo kamnite hiše, se hitro vživimo v njegov srednjeveški utrip. Veliko obiskovalcev pritegne muzej mučilnih naprav. Oglejte si še baziliko sv. Marina, posvečeno ustanovitelju in zavetniku države s svetnikovimi relikvijami.
Končali smo pri vladni palači Palazzo Pubblico, za katero bi morda sklepali da izvira iz 13. ali 14. stoletja,  a so jo zgradili šele v poznem 19. stoletju.

Zanimiv v več pogledih
Čar San Marina je v številnih zanimivostih in drobnih posebnostih. Domačini so veliki ljubitelji samostrelov. Z njimi so nekoč varovali mestno obzidje. Ta način obrambe se je ohranil  vse do prihoda strelnega orožja, vendar tovrstno orožje nikoli ni utonilo v pozabo. Današnji samostreli se v primerjavi s srednjeveškimi niso veliko spremenili. Ob državnem prazniku ustanovitve republike, prirejajo zanimivo dirko samostrelcev. Ob prazniku ustanovitelja republike se nekateri domačini preoblečejo v starodavna oblačila in se napotijo po mestu, spremljajo jih glasbeniki, ki igrajo na stara glasbila, spretni fantje, ki mečejo zastave visoko v zrak ter z njimi izvajajo izjemne figure. Zelo priljubljeno pri domačinih je tudi lokostrelstvo, tako ima celo vojska lokostrelski odred. Podobno je tudi z meči.

San Marino je priljubljen pri različnih zbirateljih
Plačilo sredstvo je evro, čeprav San Marino ni članica Evropske Unije. Sklenjen ima poseben finančni sporazum, zaradi majhnega števila so zato njihovi evri zelo iskani pri zbirateljih. Od leta 1974 izdajajo tudi zlatnike imenovane kot scudo. Veliko zanimanja je tudi za njihove poštne znamke s privlačnimi in raznolikimi motivi. Oboje si lahko ogledamo v filatelističnem in numizmatičnem muzeju. 

Tretja najmanjša država v Evropi in za Rimom druga najstarejša republika na svetu
Ozemlje San Marina obsega le dobrih 60 km² ozemlja okrog gore Titano. Glavno mesto z nekaj več kot štiri tisoč prebivalci leži na in tik pod vrhom gore. Ostala manjša naselja pa se nahajajo nižje v bolj nižinskem svetu.
San Marino je neodvisna, demokratična in nevtralna država. Je zelo zanimiva država v več pogledih, po kateri si lahko vzamemo vzgled. Predvsem ne komplicirajo po nepotrebnem. Današnja ustavna ureditev izvira iz leta 1600 in se do danes ni kaj bistveno spremenila. So eni redkih, ki prave ustave v formalnem smislu sploh nimajo. Kot zanimivost, svetniki izmed svojih vrst izvolijo vsako leto dva kapitana – regenta, ki vladata v imenu sv. Marina, ki je še vedno formalni vladar republike. Umeščena sta med zasedanjem Arenge, nekdanje skupščine družinskih poglavarjev, danes pa vseh volivcev. Zamenjava regentov poteka vsako leto 1. aprila in 1. oktobra, vendar gre bolj za  turistično zanimivost, ki pritegne veliko število domačinov in turistov.
Zelo so ponosni na demokratično tradicijo. Državljanom, ki bivajo v tujini, povrnejo iz proračuna tri četrtine potnih stroškov za vrnitev v domovino v času volitev. To izkoristi polovica državljanov, ki biva na tujem. Kot zanimivost sodno oblast,  razen v preprostih civilnih pravdah do vrednosti 20.000 evrov, izvajajo sodniki, ki niso državljani San Marina.
Do sanmarinskega potnega lista boste prišli težko. Kot tujec ga lahko dobite le s poroko ali po 30 letih stalnega bivališča v San Marinu.
Pa še naslednje je zelo zanimivo: po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2009 imajo San Marinci (moški) najdaljšo povprečno življenjsko dobo (kar 81,13 let) v Evropi. San Marino je bil prva evropska država, ki je uradno ukinila smrtno kazen, kar se je zgodilo leta 1865. Poleg novega leta je pri njih državni praznik tudi 31. december, ki pomeni konec leta, božični prazniki pa trajajo kar 3 dni.
Močno je še vedno povezan z Italijo, preko telekomunikacij, prometno, gospodarsko, infrastrukturno, preko vojske. Čeprav je nevtralna država ima vojake prostovoljce, po potrebe lahko vpokličejo v vojsko vse moške sposobne za boj. Mladi lahko študij nadaljujejo na italijanskih univerzah.

Razočarana nad nakupi
V sicer lepo urejenih a natrpanih trgovinah vzdolž ulic starega dela mesta prodajajo tehnične predmete, oblačila, obutev, keramiko, nakit, spominke, imitacijo srednjeveškega orožja, viteških oklepov, testenine, tipične sanmarinske torte, vina, likerje, med katerimi sta najbolj znana rumeno zeleni limoncello in janežev liker mistra, spet drugi vas skušajo premamiti z najrazličnejšimi žepnimi in drugimi noži in še marsikaj. Prodajajo prav vso mogočo »šaro«, pri čemer z najrazličnejšimi triki poskušajo iztržiti čim več. Priljubljen spominek so zeliščni in sadni likerji, izdelujejo celo grenčico s tartufi imenovano tilus.
Hrana je podobna italijanski z veliko testeninami na različne načine. Posebnost je ploščati kruh piadina, ki naj bi izviral še iz rimskih časov in se peče v posebnih pečeh.