Slikovito Otliško okno in izvir Hublja

Na našem dopustniškem potepanju po Sloveniji smo se na poti iz Posočja na Obalo ustavili v Vipavski dolini in si ogledali Otliško okno. Ob kratkem vzponu do naravnega okna v zraku vonjamo mediteranske cvetlice in dišavnice. Pogled s planote tik pred oknom je čudovit, Vipavsko dolino imate kot na dlani. Ustavili smo se še ob izviru Hublja, ki se nahaja severno do Ajdovščine.

Otliški observatorij
Parkirali smo v vasi Otlica, kjer smo sledili smerokazom za okno, kar je najkrajša izmed več poti do Otliškega okna.
Ob poti do okna smo šli mimo observatorija, ki je, kot sem prebrala na spletni strani Univerze v Novi Gorici, vključen v državno mrežo ekoloških postaj. Na njem izvajajo nekatere standardne ekološke in meteorološke meritve, ki se uporabljajo tako v raziskovalne kot v pedagoške namene.

Kaj je Otliško okno in kako je nastalo?
Otliško okno je naravni most, ki se nahaja severno od Ajdovščine, na robu Trnovske planote. Domačini ga imenujejo tudi Luknja ali Otlica. Okno pokončne lečaste oblike je, kot izvemo iz info table postavljene malo nižje od samega okna, visoko ca. 12 m, široko pa do 7 m. Pod njim je še eno, podobno oblikovano okno, a veliko manjše. Nastali sta v sloju svetlosivega apnenca ob močnem tektonskem prelomu. Ob razpokah kamnine lažje in hitreje preperevajo, zato nastane presledek, ki je navadno v obliki okna.
Z zgornje strani okna je lep pogled skozi okno, kjer pod seboj vidimo Vipavsko dolino.
Leta 2004 je gradbenik Damjan Popelar v bližini otliškega okna izdelal kamnito polžasto spiralo, ki je prav tako priljubljena točka obiska.

Zgodba o nastanku Otliškega okna
Na info tabli je lepo razložena tudi lokalna zgodba o tem, kako so Votličani prišli do svojega okna in zakaj Dolčani ne vidijo na morje. Zgodba sega v čase, ko sta po svetu hodila še Kristus in Sveti Peter.

Tako gresta en dan dol po deželi in se ustavita tam prek Čavna nekje. Se usedeta v hlad k eni vodi, da si malo oddahneta in se pomenavata. Ta gora, pravi Kristus, in z roko pokaže na Čaven, sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom… Hudič pa je zmerom naskrivama hodil odzad in lovil na uho, kaj se menita. In je slišal tudi to… In on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlate stebre! In res… Si naredi dve oprtnici – eno iz drata, drugo iz cvirna, si Čaven oprta in kakor nanaglama vstane da se mu ta dretena oprtnica utrže, hudič da se spotakne in s tako silo trcne kje v votliško reber, da se v skalo z rogom zvrta luknja. Še danes se tam na strešnicah pozna v kamnu hudičeva stopnja, s tako močjo se je z nogo uprl v tla, ko je tel dvignit breme. In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes. Pod večer nam dela senco in zaradi njega Dolčani ne vidijo na morje.
(Franc Černigoj: Javorov hudič, več pripovedovalcev)

Več poti do Otliškega okna
Do Otliškega okna vodi več poti, najkrajša je iz vasi Otlica. Mi smo izbrali to pot, ker smo bili v časovni stiski in tudi zaradi zelo visokih temperatur. Bomo pa v prihodnje sigurno kdaj obiskali okno po najbolj obiskanem dostopu, to je od izvira Hublja.

Izvir Hublja severno od Ajdovščine
Do izvira Hublja, ki je bil naš naslednji cilj v Vipavski dolini (podrobneje si jo bomo ogledali kdaj drugič) smo se peljali po cesti, ki vodi skozi Predmejo, Stomaž in Lokavec, čez slikovite južne obronke Trnovskega gozda.  Slikovita serpetinasta cesta vodi skozi več naravnih predorov.

Hubelj je reka, ob obilnem deževju pa postane hudournik, ki teče skozi Ajdovščino. Izvira iz treh kraških izvirov oziroma slapov ob vznožju vzpetine Navrše, severno od Ajdovščine, pri vasi Dolenje pa se izliva v Vipavo. Hubelj pomeni pomemben vir vode za ajdovski predel Vipavske doline. Ob našem obisku, poleti, je bil izvir sicer bolj skromen, slapovi so v vsej svoji veličini vidni le v deževnem obdobju. Sprehodimo se lahko po naravoslovni učni poti.

Tudi Hubelj ima svojo legendo
Legenda o nastanku imena Hubelj je povezana z velikanom ki je preganjal palčke, naj bolj delajo in so morali na njegov ukaz premakniti skale, da bi prišel do vode. Palčki so glasno dihali »hu«, velikan pa jih je spodbujal z besedo »bel«, kar narečno pomeni  »bolj«. In tako je nastalo ime Hubelj.

U dolini, ki se dns kliče Vipavska, tječe ena najkrajših rejk u naši majhni in lejpi Sloveniji, imenovana Hubelj. Izvira izpod Gwore, pritječe u Wajdušno in se hmali izlije u rejko Vipavo. Od zmjrm so Gorjani znani ku poštjeni in dejlouni ldje. Gwora je pokrajina, k pozimi pokaže uso svojo žlhtnobo. Snejga, napihanga z burjo, j učasih do strejh. In ldje, k tm žvijo, so vajeni narave in z njo od zmjrm žvijo u dwobrem in slabem. No, legenda pravi, d so Vipavci mejli dwosti njiv in travnikov u dolini, ki pa so zrd suše rejs slabu rodili. Ztu so doskrt tud trpejli lakoto. Vejdli pa so, d je n Gwori izvir, zaprt s skalo, na tevi skali pa sedi Velikan in ga čuva. Enkrt so se Wajduci spomnli, d bi prosili dwobre vile, če bi nekaku prepričale Velikana da bi ustou s skale, da bi wada prtjekla tud u dolino. Velikan se jih je usmilu in zčnu premikt skalo. Kr je bla ful tježka, je zravn dejlu: »HU HU HU«. Dwobre vile so vidle d sam Velikan tega nbo zmougu, ztu so na pomouč povable še gworske škrate. Kr pa so bli škratje ful majhni in niso premougli neke moči, so pomagali ku so vejdli in znali. Velikan je stwku HU HU HU, škratje pa so ga zravn spodbujali: »BELJ BELJ BELJ«. In kar naenkrat j Velikan premknu skalo, ki j u dolino spustila wado izpod Gwore. Od tiskrt wada še zmjm tječe in še zmjrm se ji rječe HUBELJ.
(lokalne-ajdovscina.si)

Radi obiskujete hribe? Več idej za pohode najdete pod zavitkom – Hribi