Soteska Pekel s petimi slapovi se nahaja le streljaj od Ljubljane in je zanimiva v vseh letnih časih. Pot je s številnimi klini in jeklenicami, ki omogočajo lažji vzpon od enega slapu do drugega, je dovolj zanimiva in hkrati ni preveč naporna.
Sotesko Pekel je ustvarila deroča Otavščica
Soteska je nastala potem, ko se je farni zavetnici sv. Marjeti z verige utrgal lintvern in povzročil vihar, zaradi katerega je Otavščica vrezala povsem novo strugo, pri tem pa ustvarila vrsto brzic, tolmunov in slapov, visokih od 5 do 20 m. Tako pravi legenda. Strokovno je soteska posledica ugrezanja Ljubljanskega barja. V strmo dolomitsko deber je svojo strugo vrezala deroča Otavščica, ki izvira na Bloško-Rakitniški planoti in pada v slapovih čez previsne stene in skale. V ravnini blizu Dražice se združi s Prušnico in kot Borovniščica teče proti Ljubljanskemu barju, kjer se izliva v Ljubljanico.
Soteska Pekel s petimi večjimi slapovi in več manjšimi
Brzic in slapov je v Peklu veliko, označenih je pet večjih.
Prvi slap (5 m) je najmanjši in se pretaka se preko balvanov. Drugi slap (16 m) je nastal v strmo stoječi prelomni coni, v katero Borovniščica poglablja žleb. Voda pada iz tolmuna pod tretjim slapom po dveh vzporednih skalnih žlebovih, nato preko precej razjedenega strmega skalovja, se pahljačasto razširi in pada v globok tolmun. Tretji slap (18 m) imeonovan Kozjak je znan po tem, da na skali poleg slapu ustvarja silhueto gamsa. Naslednji je četrti slap (17 m), katerega curek se med padanjem razprši v pramene in ustvarja vodno pahljačo. Po levem bregu vodi nato pot nato do zadnjega, petega slapu (20 m), ki je najvišji med vsemi. Tod voda drsi najprej 15 m po poševno nagnjenem boku v kotu pod steno in pada v zgornji tolmun. Večina vode teče iz tolmuna naprej po kamnitem žlebu in nato pada strmo čez dolomitne sklade v spodnji tolmun.
Nad zadnjim slapom so ostanki hidravlične črpalke (t.i. oven), s katero so poskušali črpati vodo za oskrbo višje ležečih vasi, kamnit jez ter za njim ostanki nekdanjih mlinov in žage.
Splača se zaviti še do naravnega okna in skalne konice – Hudičev zob
Pot skozi Pekel urejena leta 1904
Poti v Peklu so prvi uredili za svoje potrebe oglarji, ko so sekali les in ga spuščali navzdol po strugi. Prvič so o soteski pisali v Planinskem vestniku leta 1897. Na pobudo dr. J.C. Oblaka so, kot zvemo na informacijski tabli ob vstopu v Pekel, leta 1904 skozi sotesko speljali urejeno, a zahtevno planinsko pot, ki premaga 300 m nadmorske višine. Zadnjo soboto v juniju poteka pohod po Oblakovi poti.
V peklu lahko srečamo celo gamse
Med stenami Pekla domujeta med drugimi endemična cvetlica kranjski jeglič in redka ptica vodni kos, višje v skalovju pa lahko srečamo celo gamse.
Izhodišče za ogled Pekla
Izhodišče za ogled Pekla je parkirišče pri Gostišču Pekel. Ob vstopu nas pozdravi nihče drug kot seveda hudič. Po stezah Pekla danes deloma teče evropska pešpot E 7, sicer pa je pot dobro označena. Pot prehodimo v 2 do 3 urah.
Navadno se povsod ljudje
pekla še na vso moč boje,
mi hodimo se vanj hladit,
klobase jest in vince pit!
