Sousse (arabsko Susa, سوسة) je tunizijsko obalno mesto, ki leži približno 140 km južno od Tunisa in je s približno pol milijona prebivalci tretje največje v državi. Že v antiki je bilo pomembno sredozemsko pristanišče. Gospodarstvo mesta temelji na transportni opremi, prehrambni in tekstilni industriji, pridelavi olivnega olja in turizmu. Mesto je dobro in dokaj hitro dostopno iz bližnjih tunizijskih plaž in zato priljubljen cilj turistov. Navduši stari del mesta z bazarjem in nujnim barantanjem.
Izmenjevanje oblasti in kultur
Razvijati se je začel že v 11. stoletju pred n. št., ko so feničanski trgovci zaradi ugodne obmorske lege tod ustanovili Hadrumetum. V času punskih vojn je stopil na stran Rimljanov in si pridobil status svobodnega mesta, kar pomeni 700 let trajajoče mirno obdobje. Po razpadu tega so ga zasedli Vandali in preimenovali v Hunerikopolis. Zatem je prešel v bizantinske roke in se preimenoval v Justinianopolis. V 7. stoletju je območje severne Afrike preplavila arabska kultura in islam. Nekoč cvetoče pristanišče je postalo le bleda senca preteklosti in razvpita baza za morske roparje. Arabci so ga preimenovali v Susa. Dinastija Aglabidov mu je vrnila ugled nekdanjega pristanišča in leta 827 je služil kot vojaška baza za zavzetje Sicilije. V 12. stoletju so ga zasedli Normani, za njimi Španci, v 18. stoletju pa Benečani in Francozi. Slednji so ga preimenovali v Sousse in zgradili novi del, Ville Nouvelle, z infrastrukturo sodobnega mesta.
Kaj si je treba ogledati?
Medina. Nekoč arabsko mesto, danes staro mestno jedro, izrazito nasprotje sodobnih mestnih četrti, je pravi arhitekturni biser in dokaz tisočletne bogate trgovske zgodovine. Leta 1988 je bila uvrščena na seznam kulturne dediščine Unesca. Med sprehodom smo v zraku kmalu zaznali orientalsko mešanico vonjev po začimbah, dišavnicah, sladicah in usnju. V primerjavi z drugimi trgovci v državi, so se nam zdeli manj vsiljivi. Podali smo se v izbrano trgovino, tako kot vse ostale do zadnjega kotička naložena z raznovrstnim blagom, kjer je pestra ponudba oblačil, parfumov, pisane keramike, bakrenih in lesenih izdelkov, raznolikega nakita, preprog, vodnih pip, pravi raj za fotografiranje. Trgovine smo zapuščali obloženi z vrečkami. Plišasti kameli smo znižali ceno za kar tri krat, kljub temu, da bi bila kvaliteta v bližnjem sodobnem nakupovalnem središču morda res boljša, ima prav pogajanje za ceno svoj čar.
Ribat in Velika mošeja. Najstarejši spomenik medine, t.i. ribat, je služil kot trdnjava. Varoval je meje islama pred krščanskimi plenilci vse od Ceute v Maroku do Aleksandije v Egiptu. Obokano dvorišče vodi do manjših celic, nekdanjih domovanj menihov. Kamnito stopnišče pripelje na streho, s katere se ponuja lep razgled na celotno mesto. JV od tod je Velika mošeja, ena najstarejših v severnem delu Afrike, ki zaradi nazobčanega zidu in stolpičev bolj spominja na srednjeveški grad. Na njenem širokem marmornem dvorišču se razprostira prostrana molilnica, v katero nemuslimani nimajo vstopa.
Kasba. Skozi Zahodna vrata in po Aveniji maršala Tita pridemo do citadele (arab. kasbe). V preteklosti je bilo to obrambno središče mesta ter domovanje vladarja in njegovih dvorjanov. Že od daleč je vidno njeno obzidje s 30 m stolpom, nekdanjim svetilnikom. Do nje vodijo vzpenjajoče se uličice medine ali pa se tja pripeljete s taksijem. Vreden ogleda je tudi arheološki muzej, ki hrani nekaj izjemnih mozaikov. V muzejsko notranjost vas pospremijo mozaiki iz katakomb, okrašenimi s krščanskimi simboli in cvetjem ter s pogrebnimi napisi. Po ogledu muzeja se je prav prilegel počitek v senci vrta s sredozemskim rastjem.
Pravo nasprotje je živahna in široka Avenue Habib Bourguibam, ki vodi od pristanišča in starega dela mesta do plaže. Polna je trgovin, butikov, bank, restavracij in kavarn. Do mestnega jedra, trga Place Farhat Hached, se lahko pripeljete s taksijem, ki praviloma čaka pred vsakim hotelom ali pa s turističnim vlakcem, ki vozi od Port El Kantauija vse do Monastirja.
Milo sredozemsko podnebje, peščene plaže, številne možnosti rekreacije, restavracije, slaščičarne, bari z aromatično kavo, metinim čajem in vodnimi pipami privabljajo vse več obiskovalcev. Je tudi dobro izhodišče za izlete v notranjost države. Nedaleč stran je pristanišče, v katerem so zasidrane tovorne ladje, turistične gusarske ladje pa vas popeljejo na odprto morje, kjer vas bodo na krovu zabavali tunizijski pirati. Na drugi strani pristanišča počivajo od morja uničene ribiške ladje, ob katerih ribiči krpajo mreže.
Nepozabno prometno doživetje
Prvo kar v mestu opaziš je svojevrsten prometni režim, parkirajo kjer je prostor, tudi na cesti ali pločniku, prometnih znakov ni ali pa se jih ne upošteva, semaforji so redkost. Vozniki, še posebej taksisti, imajo levo roko zunaj in ves čas »dirigirajo« in hupajo. Policistov je veliko, njihova glavna skrb je piskanje in mahanje, naj se promet nadaljuje, ne pa da ga usmerjajo. Neverjetno je, kako krožišča požirajo te kolone, ki se kar naenkrat iz večpasovnic spremenijo v enosmerno ulico s parkiranimi avti, kjerkoli že so. Smerokazi ali druge table za obveščanje so redkost, pa še te so ravno v križišču. Večina cest je enosmernih, na katerih vidiš vse od vlečnih živali z »vozovi«, ciz, mopedistov, kolesarjev in pešcev, ki prečkajo kjer jim je najbližje. Zanimivo je bilo videti pešce na voznem pasu štiripasovnice, kako so se izogibali vodnim lužam, ki so ostale od redkega naliva. Kljub temu priporočam, da najamete avto vsaj za en dan. Bodite skrajno potrpežljivi in o tem doživetju boste prav gotovo še dolgo pripovedovali. Če boste potovali z manjšimi otroki naročite evropski avto sedež, njihovi standardi so namreč zelo drugačni.
Zanimivo: od tod izvira Etoile Sportive du Sahel, eden najpomembnejših nogometnih klubov na afriški celini.
