Spodnje Škofije – že od nekdaj na prometnem prepihu

Spodnje Škofije so primorska vas, ki je nastala nizkem prevalu med Kaštelirjem (244 m) in Tinjanom (374 m), imenovanem tudi Škofijski prag oziroma na sedlu med plavskim hribom Vršičem (152 m) in Čukom (110 m).

Življenje in razvoj je že od nekdaj določala cesta
O poselitvi v rimskih časih pričajo ohranjeni ostanki obcestnega gradišča, iz katerega so nadzirali promet na rimski cesti, ki je skozi t.i. Škofijski prag povezovala Trst  z istrskimi obalnimi mesti.
Škofijski preval je najbolj primerna pot, ki povezuje rižansko dolino in žaveljski zatok, zato so se tukaj že zelo zgodaj zvrstile različne pomembne ceste: novejša avtocesta in »stara cesta«, ki ima  zametke že v prazgodovini, saj so jo varovala gradišča na obeh okoliških vzpetinah ter železniška povezava Porečanka.
Prva je bila Antična Via Flavia, ki izvira iz prvega stoletja našega štetja. Čez več kot petnajst stoletij, jo je  nasledila Via Delfina. Na t.i. »Strado Dolphina« spominja odlomek stebra z napisom, ki stoji ob cerkvenem zvoniku. Magistrala, t.i. Via Flavia, je bila zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Danes pod naseljem poteka nova avtocesta, ki povezuje ankaransko križišče z mejnim prehodom Škofije.
Skozi vas je v preteklosti potekala tudi ozkotirna železniška proga Porečanka, ki je bila ukinjena leta 1935.

Vas je zaznamovala obmejna lega
Vas se je pričela razvijati s prihodom železnice v začetku prejšnjega stoletja, ko so nastale gostilne in trgovine, razvijale so se kovačije, domačini so se ukvarjali s prevozništvom. Mnogi so bili tudi kamnoseki ali »škarpelini«, številni so našli priložnost za zaslužek v miljskih in tržaških ladjedelnicah.
Na trgu Jugna je potekal nekoč enkrat mesečno semenj. Tukaj se je ustavljal cirkus in potekale šagre, danes pa domačini tu obeležujejo praznik oljk in vina.
Druga svetovna vojna je pomenila težko življenje pod takratno Italijo in je pustila domačinom globoke rane. Mnogi so se odselili v tujino, vas pa so oživili šele s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije.
Nekdanje kmečko naselje, kjer so od nekdaj pridelovali zgodnje vrtnine, se ukvarjali z vinogradništvom in oljkarstvom, je danes povsem urbanizirano. V sodobnem času je vas zaznamovala obmejna lega. Danes v vasi poslujejo različni obrtniki, nekaj je gostinskih lokalov, pošta,  lekarna in trgovine. Veliko je tudi oljkarjev in vinarjev.
Spodnje Škofije so samostojno naselje od leta 1961, pred tem je bil kraj del Plavja. Vas z malo več kot 1400 prebivalci spada v Mestno občino Koper. Obsega tudi okoliške zaselke Buža, Forteca, Moretini, Reber in Risoti ter Valmarin ob reki Rižani.

Župnijska cerkev srca Jezusovega

Središče s cerkvijo
V jedru obcestne vasi stoji župnijska cerkev srca Jezusovega, za njo pa je skrita stara cerkev sv. Mateja. Prvotno je na mestu današnje cerkve stala cerkev, zgrajena leta 1674, in jo je posvetil koprski škof Francesco Zeno. S pričetkom gradnje današnje cerkve so pričeli leta 1931 in jo dokončali leta 1943. Cerkev grajena v romanskem slogu ima glavni oltar iz kraškega marmorja. Ob njej se nahaja 15 m visok zvonik, zgrajen v 80-ih letih in ima svojevrsten zvon, malce drugačen kot preostali v Istri.

Ponosni na slikarja Pečariča
V vasi se je rodil istrski slikar Herman Pečarič, ki mu je posvečena galerija v Piranu. Drugo svetovno vojno je preživel v nemških zaporih in taboriščih, kjer je ustvaril okoli 450 risb, skic in slik. Ohranilo se jih je le 220, kar še vedno velja za največji taboriščni opus na ozemlju bivše Jugoslavije.
V vasi dajejo različna kulturna, športna in turistična društva, med drugimi tudi Kulturno društvo Istrski grmič, Škofijski oktet, Kulturno društvo ženska kompanija fritule, društvo plezalcev, upokojencev in druga.
Ob meji z Italijo se nahaja igralni salon Casino Carnevale, ki privablja številne ljubitelje iger na srečo.

Središče vasi