Štanjel – slikovita kraška vasica

Štanjel je slikovito kraško naselje, o katerem ste verjetno že veliko slišali. Mi smo ga obiskali večkrat. Sprva kot postanek ob poti. Ker je bilo vedno bolj na hitro, smo se odločili na Krasu preživeti več časa in smo mu posvetili skoraj cel teden. Na prvi pogled veliko, a nikakor ne preveč. Če združimo izlet s kolesarjenjem po Krasu, pohodi in obiskom prireditev, vam časa še zmanjka. Bivanje v Štanjelu si bom najbolj zapomnila po večernem miru in spokojnosti, naselje pa po številnih drobnih uličnih in arhitekturnih detajlih, ki mu dajejo poseben čar.

Nekoč trgovsko, danes umetniško zbirališče
Vrh severnega roba Krasa, ob cesti Sežana–Nova Gorica, leži slikovito naselje Štanjel. Sestavljajo ga Gornja in Dolnja vas ter zaselek Podlasi v dnu doline reke Branice. Gornja vas, utrjena z obzidjem, je pozidana okrog griča Turn (363 m) in daje vtis srednjeveškega mesteca. Uličice se razširijo v manjše trge s kamnitimi vodnjaki, ki dokazujejo, da je bila voda na Krasu vedno cenjena. Kamnite hiše z bogatimi kamnoseškimi elementi, ozkimi okni, portali, dimniki, konzolami in kamnitimi strešnimi žlebovi dajejo nepozaben pečat.

Štanjel je eno najstarejših naselij na Krasu. V goriškem urbarju se prvič omenja leta 1402, kot pomembna trgovska postaja. Ko so oblast prevzeli Habsburžani, je njegov trgovski sloves upadel. V obdobju Beneških vojn in turških vpadov je postal pomembna vojaška utrdba. Zaradi vpadov Turkov je bilo konec 15. stoletja postavljeno obzidje. Prve hiše zunaj utrjenega naselja so nastale šele v 19. stoletju.
V prvi svetovni vojni ga je zasedla avstrijska vojska in v gradu uredila bolnišnico za oficirje, v spodnjem delu vasi pa postojanke in pokopališče. Šele po drugi svetovni vojni se je ob starem delu vasi začel razvijati spodnji, novejši del.

Rezidenca grofov Cobenzlov
Na vhodu v stari del naselja nas že na daleč pozdravi prvotno manjše srednjeveško grajsko poslopje. V začetku 16. stoletja so ga podedovali Habsburžani in ga dali v fevd grofom Cobenzlom. Razen krajše beneške zasedbe in posedovanja družine Coronini iz Kromberka, so Cobenzli vladali Štanjelu vse do leta 1810, ko je družina izumrla. Člani te plemiške družine so bili med najvišjimi uslužbenci in diplomati Habsburžanov. Nato je grad prehajal v roke številnim družinam. Današnjo baročno-renesančno podobo je dobil okoli leta 1661. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bil po zamisli župana Maksa Fabianija preurejen v osrednji prostor družabnega dogajanja. Tu je bila občina, šola, knjižnica, zdravniška ordinacija, na grajskem dvorišču so se odvijali poletni plesi, koncerti in gledališke predstave. V drugi svetovni vojni je bil precej uničen. Leta 1988 so v obnovljenem delu odprli galerijo s stalno zbirko slikarja in grafika Lojzeta Spacala. V galerijskih prostorih kot tudi na grajskem dvorišču potekajo danes številne kulturne prireditve in poročni obredi.
Namig: če opazite nevesto, ženina ali fotografe, pokukajte na grajskem dvorišču v poročni prireditveni prostor (sicer tega ne dovolijo, je pa res lep ambient).

Ferrarijev vrt
Zanimiv prehod iz kamnitega dela naselja v zeleno okolico predstavlja Ferrarijev vrt, delo arhitekta Maksa Fabianija. Uredil ga je za dr. Enrica Ferrarija, zdravnika iz Trsta v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja. Parkovna stran hiš je urejena kot podeželska vila Poleg zelenjavnih in cvetličnih gred, različnih rastlin in dreves, pergole, razgledišča in paviljona je posebnost parka ob vili bazen. Ta se je napajal z vodo iz posebej zasnovanega vodovodnega sistema, ki je zbiral meteorno vodo s štanjelskega griča. Vodovodni sistem je bil v drugi svetovni vojni uničen, prav tako nekatere hiše in stolp. Danes je park priljubljen prostor zaljubljencev, ki na beneškem mostičku preizkušajo trdnost svoje ljubezni.
Turistično informacijski center, ki nudi vodene oglede kraja, nudi posebno vrsto vodenja, na katerem vam podrobneje predstavijo sistem zbiranja vode.

Limonasti simbol Štanjela
Zanimiva in vredna ogleda je tudi cerkev sv. Danijela, ki je nastala v drugi polovici 15. stoletja na mestu starejše stavbe. Današnjo baročno podobo je dobila v 17. in 18. stoletju, poznogotski cerkvi je bil leta 1609 dozidan zvonik »limonaste« oblike. Na glavnem oltarju je zanimiva reliefna upodobitev gradu iz 17. stoletja, nagrobni kamni grofov Cobenzlov in drugih rodbin, na pročelju zakristije je vzidan spomenik škofu Antonu Mahniču. Cerkev ni nek arhitekturni presežek, je pa njen čar v preprostosti.

Kraška hiša
Med zanimivosti vredne ogleda sodi tudi Kraška hiša, sezidana v 14. oz. 15. stoletju in obnovljena 1973. leta. V njej je urejena manjša etnološka zbirka s tremi prvinami tradicionalnega kraškega doma (hiša, kamra in hram). V pritličju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa spalni in kuhinjski del.
Morate se odpraviti do Ledenice ali Gledanice, najvišje točke na vrhu griča Turn, ki je ostanek rimskega razglednega oz. obrambnega stolpa. Čeprav najvišjo točko danes zakrivajo bori vrh hriba in cedre na pobočju, še vedno nudi prekrasen razgled na okoliško pokrajino.
Štanjel z bližnjo okolico si lahko ogledate ob pešpoti – Fabianijevi poti, ki poteka med Štanjelom in Kobdiljem. Začne se pri informacijski točki in nadaljuje v več smereh. Ob značilnih počivališčih so obiskovalcu v pomoč informacijske plošče s smermi in imeni vrhov.

Maks Fabiani (1865-1962), arhitekt in urbanist, se je rodil v Kobdilju. Med njegova dela spada Hribarjeva hiša, načrt za ureditev Miklošičevega parka (Slovenskega trga) in popotresne Ljubljane, Narodni dom v Trstu, zgradba Urania na Dunaju, Vrtni park v Štanjelu. V nekem intervjuju leta 1966 je izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju delal Adolf Hitler, katerega je zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu odpustil, vendar ni o tem nikakršnih dokazov. Bil je slovenskega, nemškega in italijanskega rodu, kar se je odražalo v njegovem življenju. V času bivanja na Dunaju je bil celo osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, katerega je svaril pred obiskom v Bosni, kjer je bil v atentatu ubit.