Stražarji ob meji – muzejska zbirka o Železni zavesi

V porabski vasi Števanovci (madžarsko Apátistvánfalva), kjer še vedno živi tudi nekaj Slovencev, si lahko ogledamo zanimivo muzejsko zbirko o Železni zavesi “Stražarji ob meji”, ki ponazarja življenje ob »železni« meji, kako so živeli mladi vojaki v času služenja vojaškega roka ter o neprehodni ločnici med ljudmi ob meji, s katero so bile pretrgane družinske in prijateljske vezi. Kot pravijo: v opomin, da do tega več ne bo prišlo.

Železna zavesa
Železna zavesa je politični izraz za simbolično, ideološko in fizično mejo, ki je v času hladne vojne razdelila Evropo na dva dela: kapitalistične zahodne in socialistične vzhodne države. Izraz, ki sicer izvira iz gledališkega izrazoslovja, je uvedel 5. marca 1946 Winston Churchill, ko je opisal ločnico, ki je potekala od Baltika do Trsta. Z istim izrazom je že pred njim ruski književnik Vasilij Vasiljevič Rozanov opisal osamitev Sovjetske zveze od preostale Evrope. Potekala je po vsej Evropi, vse od Severnega morja do Sredozemskega in Črnega morja. Predstavljala je gospodarsko, jezikovno in kulturno pregrado. Padec železne zavese se je začel v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so sovjetske oblasti začele uresničevati reformni načrt (t.i. perestrojka) za modernizacijo države in uvedbo decentralizirane, tržno usmerjene ekonomije.

Zelo zastražena madžarska meja
Meja Madžarske z Avstrijo je bila strožje varovana od meje s takratnjo Jugoslavijo. Od Gornjega Senika do Fertoda pri Nežiderskem jezeru je bila postavljena dvojne žična ograja z vmesno bodečo žico pod električno napetostjo. V centrali so vsako plezanje prepoznali, za beguncem pa se podali mejni stražarji (graničarji). Iskali so jih s sledilnimi psi, na konjih ali v vozilih po sledeh na zemlji. Begunec je pred ograjo moral (uspešno) prečkati preorani pas minskega polja. Nad dogajanjem so bedeli še stražniki v visokih stražnih stolpih, ki so bili postavljeni vzdolž meje, s po dvema vojakoma v vsakem. Meja z Jugoslavijo je bila varovana »le« z dvojno žično ograjo in vmesnim minskim poljem. Tudi tu so stali stražni stolpi, vendar le s po enim stražnikom.
Porabski Slovenci v Slovenijo niso smeli prihajati. Še za gibanje med vasmi ob meji so potrebovali posebne dovolilnice. Zastražena meja je ustavila življenjski utrip na obeh straneh meje. Ljudje so se začeli odseljevati, hiše propadati, kmetijska zemljišča pa preraščati gozdno drevje. V nedostopnem mejnem pasu so zato našle svoje zavetje številne redke rastlisnke in živalske vrste.
»Bodeča žica« je bila prerezana leta 1989. Obmejni stražarji so začeli odstranjevati ograje in stražne stolpe. Preoranega pasu niso vzdrževali in ga je preraslo mlado drevje.

Soudački muzej
Leta 2007 so v obnovljeni stražnici v Števanovcih odprli v spomin na te čase zanimivo muzejsko zbirko. Vojaki so jo dokončno zapustili po vstopu Slovenije v Šengensko območje 2006.
Razstavljeni predmeti iz različnih madžarskih obmejnih stražnic pričajo o življenju mejnih stražarjev. Del zbirke je namenjen obdobju po letu 1948, ko je bila meja s Slovenijo in z Avstrijo najbolj zastražena. Ogledamo si lahko naprave, ki so služile za nadzor meje in zveze med mejnimi stražarji, učne pripomočke za prepoznavanje letal ter tablo z magnetki, ki so ponazarjali posameznega stražarja in njegov dnevni položaj na terenu. V sosednjem prostoru so razstavljeni predmeti iz življenja v stražnici, jedilni in dnevni prostor ter uniforme stražarjev. V zadnji sobi je razstavljena maketa objektov Železne zavese in pripomočki, ki so jih begunci uporabljali za beg preko meje. Spoznamo kako pri ljudje želeli prelisičiti tukajšnje graničarje pri begu čez mejo, kako so želeli zabrisali svoje sledove z npr. lesenimi coklami z jelenovimi kopiti. Razstavljene so tudi spominske knjige z zgodbami prijav domačinov, ki so želeli zbežati čez mejo, pa tudi kako so si stražarji krajšali čas.
Ogledamo si lahko vozila za nadzor meje v času hladne vojne in patruljna čolna za nadzor meje na Nežiderskem jezeru, pa žične ograje, orožje, konjsko in pasjo opremo, pisarniški material, oblačila, obutev in drugo.

Dostop in informacije
Do Števanovcev (madžarsko Apátistvánfalva) pridete iz Slovenije preko Čepincev. Po zbirki vas bo ob predhodni najavi popeljal upokojeni stražnik, Laszlo Merkli, ki malo govori slovensko ali njegova hči Adrienn.