Sutrio – čarobna in inovativna vas jaslic

Po nizu predbožičnih izletov po Avstriji, kjer so mesta res bogato okrašena ter z božičnimi stojnicami in dogajanjem dihajo cela mesta, smo se tokrat odločili, da preverimo kakšno je v tem času vzdušje v Italiji. Po pregledu možnosti smo se odločili za kraj Sutrio, ki se nahaja nedaleč stran od slovenske meje in je bolje znan kot vas jaslic. To je bila čisto drugačna zgodba kot avstrijske, a zato nič manj pristna in doživeta, le z malo manj rompompoma. Vsekakor pa je vredna obiska.

Najlepša je vas decembra, okrašena s številnimi jaslicami
Prispeli smo že zjutraj in avto parkirali na obrobju kraja. Sprva se mi je celo zdelo, da to ne more biti ta vas. Po slikah sodeč bi moralo biti drugače, lepše. A z vsakim korakom bližje centru, smo vedeli da smo le prišli prav. Potem pa se naenkrat začne pot od enih do drugih in tako naprej, jaslic seveda.
Tako kot večina krščanske Evrope tudi mesta in vasi v Furlaniji in Julijski Krajini zaživijo v znamenju božiča. Čeprav morda manj bogato, bleščavo in razkošno kot v Avstriji in še kje, pa vseeno praznično, doživeto in morda za nekatere okuse celo bolj pristno.

Sutrio se vsako leto decembra spremeni v čarobno zgodbo praznika jaslic. Domačini po dvoriščih in  trgih postavijo več deset jaslic, okrasijo celo vrata, okna, podboje, stopnišča, prazne podhode, prehode, mesta pod stopnišči itd. Tako lepo okrašene delujejo že skoraj pravljično, svoje pa pogosto doda še snega ali celo megla. Tudi če nismo ljubitelji jaslic, so vredne občudovanja že zaradi mojstrske izdelave in številnih osupljivih podrobnosti. Jaslice in ostali okraski so namreč različnih oblik, velikosti in iz različnih materialov. Največ jih je iz lesa, ki ga je v okolici na pretek. Na ta način nadaljujejo bogato tradicijo gozdarstva ter nekdaj zelo razvite lesarske obrti in rezbarstva.
Z leti so se ustvarjalci lotili vse drznejših materialov in oblik ter dali domišljiji prosto pot. Tako so nastali okraski in jaslice s kvačkanimi podobami, papirnate, glinene, iz kamna, celo iz raznih semen  in drugih materialov. Izdelovalce spodbujajo h kreativnosti z nagradami, ki jih vsako leto podelijo najbolj domiselnim. Vendar ustvarjalci niso le domačini, z leti je postalo postavljanje podob mednarodno, saj so razstavljeni tudi primerki iz drugih držav, celo iz Romunije. Vsaka hiša želi pokazati kaj posebnega in zdi se kot da tekmujejo kdo ima lepše in izvirnejše. Največja zanimivost pa so velike jaslice v mestni hiši, ki jih je kar trideset let izdeloval in dopolnjeval obrtni mojster in spretni rezbar Gaudenzio Straulino (1905 – 1988), imenovan tudi Teno. To niso jaslice v dobesednem pomenu, ampak dajejo poseben vpogled v etnografsko tradicijo vasi, življenje, delo, navade in šege pokrajine ter ljudi. Posnemane so celo nekatere lokalne obrtne delavnice, kot so mlini, žage, luščilnik ječmena, ki z mehanskim gibanjem zobovja in orodja predstavljajo določene faze dela.

Vas pod hribom s smučiščem Zancolan
Sutrio je tipična gorska vas s približno 1.400 prebivalci, pod gorsko verigo Alp ob italijansko-avstrijski meji. Našli jo boste ob cesti, ki vodi mimo Tolmezza proti Ziljski dolini v Avstriji. Bivališča domačinov se z dna doline počasi nizajo od vznožju hriba navzgor. Barvno in arhitekturno se lepo skladajo s pokrajino in značilno podobo Karnijskih Alp. Nekatere bolj odročne vasi na tem območju je precej prizadelo množično izseljevanje ljudi, sam Sutrio pa tega ni občutil v tolikšni meri po zaslugi dokaj dobrih prometnih povezav s Tolmezzom, pa tudi z Lienzem v Avstriji ter Sappado ali Cortino na drugi strani v Italiji. Cela vas je lepo urejeno z nekim posebnim občutkom, kar ji daje poseben pečat, dušo in neko posebno čarobnost. Številna dvorišča so spremenjena v ateljeje umetnikov.
Nekoč so se domačini v glavnem ukvarjali s kmetijstvom in gozdarstvom, danes pa se precej razvija turizem. Vas je lep primer razvoja podeželja in povezovanja malih turističnih ponudnikov, kar jim omogoča uspešnejši in lažji nastop na trgu.

Zaradi težkih razmer so bili domačini v preteklosti precej verni. Po podatkih župnijske kronike toliko procesij in različnih shodov kot so jih imeli tukaj, ni moč najti skoraj nikjer drugje. Vsaj dvakrat mesečno, včasih še celo pogosteje, so romali od cerkve do cerkve, kapelice ali znamenja. To se je ohranilo vse do danes, le da v manjšem obsegu. Procesije so se modernizirale in niso le verskega značaja, vanje vpletajo tudi posvetne vsebine, s prikazi etnološke dediščine in glasbenimi skupinami. Pogoste so ob nedeljah popoldne.
Na dominantni legi sredi vasi stoji župnijska cerkev posvečena sv. Ulriku, bavarskemu škofu iz 9. stoletja. Prvotno je bila posvečena sv. Silvestru, zakaj in kdaj so jo preimenovali naj ne bi bilo mogoče razbrati niti iz župne kronike. Cerkev so dogradili leta 1791 po zamislih arhitekta Schiavija in je skromno opremljena. Večjo vrednost imajo le stropne freske. Druga prav tako mogočna cerkev pa stoji ob pokopališču, ki je posvečena vsem svetim. Ob njej se nahaja obeležje padlim med prvo svetovno vojno. Tukaj je stala  prva rimljanska naselbina, kasneje pa še langobardska utrdba.

Zanimiva turistična inovacija: unikatni razpršeni hotel
Izlet, ki je bil načrtovan za podaljšani konec tedna smo sprva kombinirali tako, da bi v Sutriu tudi prespali. Ob iskanju ustrezne namestitve, sem naletela na zanimiv in inovativen koncept razpršenega hotela. Čeprav smo se pozneje sicer odločili drugače, je tovrstna namestitev zelo zanimiva in smo jo ob ogledu kraja spremljali in opazovali, kako to zgleda  v praksi.
Gre za inovativen koncept razpršenega hotela, kjer je v eni  hiši recepcija, sobe, apartmaji in hrana pa v posebnih ločenih ena od druge. Model razpršenega hotela (it. albergo diffuso) je sistem podeželskega managementa, pri katerem se je več dejavnosti (npr. trgovine, gostilne, bari, prevozi itd.) povezalo v enovito storitev. Več razpršenih hiš po vasi so spremenili v manjše penzione, mini hotele z eno samo skupno recepcijo. Turist se prijavi na recepciji, si izbere hišo (sobo, apartma) in se vseli vanjo. Po želji mu pripeljejo iz restavracije še prehrano (catering), ali pa se dogovori za obroke v kateri od vaških gostiln. Tako so manjši posamezni ponudniki sob in apartmajev postali ekonomsko upravičeni. Turistični objekti so stari a prenovljeni in lepo opremljeni, tako da izžarevajo duh podeželske karnijske vasi ter imajo s tem veliko zgodovinsko in arhitekturno vrednost.
Projekt je nastajal več kot desetletje in je bil podprt s strani dežele Frulanije – Julijske krajine ter evropskega programa Interreg. Hotel upravlja zadruga Borgo Soandri, ki poleg lastnikov sob in apartmajev združuje tudi druge člane. Ob prireditvah organizirajo prehrano celo z najemom šolskih jedilnic in kuhinj. Z različnimi tržnimi, socialnimi in prostovoljnimi aktivnostmi območja je družba postala oporna točka za aktivnosti oživitve vasi. Projekt povezuje različne ekonomske, socialne in naravne danosti ter turistično ponudbo cele vasi. Nudijo tudi različne paketne ponudbe, imajo trgovino s spominki, organizirajo ekskurzije, ježo konj, kolesarske ture, smučanje, ponudbo term in drugo.

Živijo z in za prireditve
Ne le decembra, številne prireditve potekajo v vasi čez celo leto. S tem želijo privabiti turiste čez celo leto. Poleg božične tržnice in razstave jaslic (decembra) prirejajo julija še praznik košnje, septembra pa kolonijo ustvarjanja v lesu, pa kulinarične tedne itd. Vsa vas tako vse leto živi za in s temi prazniki. V času košnje, na začetku julija, poteka Praznik sena. Na pobočjih Zankolana takrat kosijo, sušijo, pospravljajo, spravljajo v stoge, osternice, ostrgače, kope in v senene pajace – seno. Kar je za številne turiste zanimivo. Prvi konec tedna v septembru pa poteka Praznik lesa ali čarovnija v lesu, ko se po dvoriščih in trgih zberejo umetniki iz vse alpske regije in ustvarjajo v lesu. Vsakdo na dvorišče sprejme po enega umetnika. Ti prikazujejo tudi lokalne običaje in obrti, kot npr. pletenje iz ličja, košare, stole, cekarje, rezbarijo baročne okvirje, pranje perila na star način ob vodnjaku in drugo.

Kulinarična posebnost: gubana
Karnijsko kulinariko nekateri primerjajo z našo na Bovškem. Zelo radi pripravljajo polento na tisoč in en način, pa friko, razne toče, delajo domači siri, pancete itd.
Za Furlanijo je značilna sladica gubana, ki je podobna naši potici. Velja za praznično jed Furlancev, ki jo pečejo tudi ob raznih slovesnostih. Tiste, ki živijo v tujini, pa spominja na dom in se radi z njo istovetijo. Čeprav je to italijansko pecivo, njeno ime izhaja iz slovenskega jezika, iz našega glagola gubati. Prvič naj bi bila omenjena leta 1409, ko naj bi jo v Čedadu spekli v čast papežu Gregorju XII. (1336–1417). Na banketu naj bi postregli s kar 72 jedmi, med njimi tudi gubano.
Med drugim jo pečejo v čedadski pekarni družine Vogrig, ki so leta 1963 preselili iz Nadiških dolin v Čedad in so eni najbolj znanih pekov guban v Furlaniji. V njej naj bi bilo kar 18 sestavin (orehi, mandlji, pinjole, suho sadje itd), ki jih zamesijo, zavijajo in spečejo. Sicer pa je peka gubane zahtevna, kar nekatere tudi odvrača od peke. Testo in nadev pa se pripravljata kar tri dni.

Zanimiva je tudi okolica
V teh krajih si velja ogledati še eno najstarejših krščanskih svetišč, Staro goro nad Čedadom (Santuario Castelmonte), ki je bila priljubljeno romarsko središče že od srednjega veka. Pozneje pa so se številni romarji obrnili k Višarjam. V 8. stoletju so postavili cerkev posvečeno angelu Mihaelu, kasneje pa Materi Božji. Kot zanimivost sta obraza Marije in otroka črna. Večkrat je bila prizadeta in uničena. Leta 1469 jo je uničil požar, konec 18. stoletja so jo izropali Francozi, med drugo svetovno vojno pa uničile bombe, a se je uspela obdržati. Do cerkve vodi danes križev pot. Mihael, ki s sulico prebada hudega duha in simbolizira zmago krščanstva nad poganstvom, je danes tudi zavetnik kripte pod cerkvijo.
Če vam čas dopušča, si oglejte še Pušjo vas (it. Venzone), ki ima za obzidjem strnjeno lepo vaško jedro. Po potresu leta 1976, ki jo je precej opustošil, so vas lepo obnovili in vrnili v prvotno stanje.
Če vam jaslic ni bilo dovolj, si jih lahko ogledate še v Čedadu. Ali pa se sprehodidite po manjšem mestecu in si ogledate hiše grajene v beneškem slogu, gotsko mestno hišo, renesančne palače, mestni vodnjak ter  katedralo sv. Andreja z romansko zasnovo in poznejšim gotskim stavbarskim slogom. V njej so našli dobro ohranjene mumije. V Čedadu se ustavite še pri družini Vogrig, ki izdeluje slastne gubane.

Ali pa zavijte v Trst in morda še naprej v Lignano
Mi smo se ustavili še v Trstu, ki je sedež Furlanije – Julijske krajine in tržaške pokrajine. O zgodovini mesta in zanimivostih tokrat ne bomo, saj zahteva svojo zgodbo. Sprehodili smo se po centru mesta in si ogledali zanimive palače kot so Občinska palača, Lloyd, Vladna palača, Vanoli, palača Stratti, Pitteri, Modello in druge. Bolj pozorni pa smo bili na decembrsko vzdušje. V Trstu se z Miklavžem drevored na ulici 20. septembra spremeni v tradicionalni sejem z bogato ponudbo izvrstnih slaščic in dobrot italijanske kuhinje. Osrednje predbožično dogajanje pa se nato preseli na Trg svetega Antona s predbožičnim sejmom. Tudi v Trstu si lahko ogledate muzej jaslic z več kot 150 različnimi primerki. Zbirka obsega širok in celovit pregled različnih interpretacij Kristusovega rojstva. Izdelane pa so iz papirja, lesa, voska, školjk, plute in drugih materialov.
Želeli smo si ogledati še Lignano Sabiadoro, ki je sicer bolj znan kot poletno letovišče, a nam zaradi pomanjkanja časa ni uspelo. In kaj je takrat izven sezone tam tako zanimivo? Domačini v adventnem času oblikujejo in postavijo jaslice in skulpture iz mivke, ki lahko dosežejo tudi človeško velikost. Za kar pa se splača peljati še malo naprej od Trsta, če ste že v bližini in vam čas dopušča.

Praznično decembrsko vzdušje v Trstu: http://www.pisanezgodbe.si/advent-v-trstu-dovolj-pestro-in-brez-pretirane-gnece/