Prvi del dopusta smo letos preživeli na Kočevskem, ki mi je bilo doslej dokaj neznano. Opisala bi ga kot zanimivo kraško pokrajino, polno vrtač, prostranih gozdov in tudi medvedov, prijaznih ljudi, ki se radi pošalijo in veliko možnosti rekreacije. Prespali smo v lesenih hišicah ob Rudniškem jezeru in vsak dan odkrivali kaj novega: peš, s kolesom in avtom. V bistvu je bilo štiri dni kar malo premalo in se bo treba še vrniti. V nadaljevanju preberite, kaj si ogledati na Kočevskem.
Tajni Bunker Škrilj
Ob prebiranju informacij o Kočevskem in iskanju zanimivosti, kaj si na Kočevskem ogledati, sem naletela med drugim na Bunker Škrilj. Kočevska Reka, ki je zbirna točka za ogled bunkerja, je imela vedno nek prizvok tajnosti. Bunker se nahaja na zaprtem in varovanem vojaškem območju, zato si ga lahko ogledamo le na vodenem ogledu in je potrebna predhodna najava. Zagotovljeno so imeli vodenje ravno prvi dan našega obiska Kočevske, zato smo oglede začeli ravno s to zanimivostjo, ki se je na koncu izkazala za vse nas (tudi najstnici) za največjo zanimivost dopusta.
Bunker je bil zgrajen v času hladne vojne 80 metrov pod površjem. 500 m hodnikov in šest podzemnih sob z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo električne energije bi omogočil bivanje v primeru atomskega udara, v njem pa bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do 100 dni. Objekt je dal zgraditi tedanji predsednik Tito v času grožnje s »Hladno vojno« med Jugoslavijo in Rusijo. Za gradnjo je Ivan Matija Maček angažiral inženirja Kodelo.
Vodnik nam je povedal veliko zanimivosti tako o bunkerju kot tudi Kočevskem. Tudi o tem, da ima 150 m nad bunkerjem svoj brlog medved. V bunkerju in okolici je strogo prepovedano fotografiranje. Ob predhodnem dogovoru sem dobila dovoljenje za par fotografij točno določenih območij, ki si jih lahko ogledate spodaj, sicer pa na celotnem vojaškem območju ni dovoljeno fotografiranje ali snemanje. Sicer pa o samem bunkerju, Kočevski Reki, Gotenici in okoliških krajih veliko izvemo tudi na razstavi v sklopu TIC-a Kočevska Reka.
Ogled bunkerja, za obstoj katerega se do nedavnega ni vedelo, da sploh obstaja, res priporočam.
Reško jezero
Ker smo na zbirno mesto za ogled Bunkerja Škrilj, to je pred TIC-em v Kočevski Reki, prispeli pred dogovorjeno uro, smo se prej ustavili še ob Reškem jezeru in sprehodili po tematski naravoslovni učni poti Orlova pot, ki vodi do jezera. Ob poti spoznamo orla belorepca, ki gnezdi v okolici jezera.
Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zajezili ponikalnico Reški potok, je nastalo dobrih 20 ha veliko jezero. Del jezera je zavarovan kot gozdni rezervat, preostali del pa namenjen ribolovu in rekreaciji. Jezero je bogato s ščukami, smuči, krapi, linji, kleni, rdečeperkami, ostriži, školjkami brezzobkami in raki jelševci. Ob jezeru se nahaja lesena opazovalnica ptic, od koder je tudi lep razgled na jezero.
Kočevsko oziroma Rudniško jezero
Nato smo se namestili v kampu ob Rudniškem oziroma Kočevskem jezeru in preostanek dneva namenili kopanju v jezeru.
Jezero je veliko slabih 40 ha, globoko do 35 m, njegova obala pa meri 3 km. Nastalo je na dnu rudniške kotanje, v kateri so do leta 1979 kopali rjavi premog. Ko so z izkopavanjem prenehali, se je prečrpavanje vode ustavilo, kotlina se je začela polniti z vodo in nastalo je jezero. Okoli jezera je speljana naravoslovna učna pot dolga ca. 3 km, ki je pri domačinih priljubljena za tek ali kolesarjenje. Veliko lepih motivov za fotografiranje nudijo ob poti številne breze.
Jezero je zelo priljubljeno pri ribičih, znano pa je po klenih, linjih, krapih, somih, rdečeperkah, ščukah, amurjih in drugih vrstah rib.
Na jezeru, ki je menda eno najčistejših pri nas, se lahko kopamo, supamo, potapljamo, pozimi pa tudi drsamo. Ob obali je urejena plaža in leseni pomoli, v bližini je tudi več ponudnikov gostinske ponudbe.
Mestni vrh (1.034 m n.v.)
Drugi dan smo vstali že zjutraj zelo zgodaj in se podali na Mestni vrh, 1.034 m visoko goro nad Kočevjem. Do vrha, ki sam po sebi ni cilj, saj zaradi gozda z njega ni razgleda, vodita dve poti: Kalanova (1 h in pol) in Grajska pot (ca. 10 min hoje več). Obe poti sta označeni in nista zahtevni. Za vzpon smo izbrali Grajsko pot in podaljšali do gradu Fridrihštajn, v povratku pa se vračali po Kalanovi. Na obrobju mesta se nahaja večje parkirišče, kjer lahko pustimo avto in informacijska tabla. Markirana pot sprva poteka po cesti, nato pa skozi gozd. Na vrhu se nahaja vpisna skrinjica z žigom.
Tik pod vrhom se nahaja razgledna ploščad s katere seže razgled daleč čez gozdove Kočevskega Roga, Suhe krajine in Male gore, ob lepem vremenu so vidne celo Kamniško-Savinjske Alpe. Pod vrhom se nahaja na lepi razgledni točki tudi klopca ljubezni.
V bližini se lahko podamo še na Livoldski vrh ali Požgani hrib, ki jih skupaj z Mestnih hribom in Fridrihštajnom povezuje t.i. Trimčkova pot.
Na jasi pod Mestnim vrhom se lahko okrepčamo v Koči pri Jelenovem studencu, ki je odprta le ob koncih tedna. Do leta 1952 je bilo tu zavetišče gozdnih delavcev, ko pa so ga zapustili, pa je v njem planinsko društvo uredilo svojo postojanko. Koča je bila večkrat prenovljena in povečana. Ime je dobila po bližnjem izviru Jelenov studenec, ki menda ne presahne niti v največji vročini. Ob koči se nahaja otroško igrišče.
Več o Mestnem vrhu: Mestni vrh nad Kočevjem
Razgled s ploščadi pod Mestnim vrhom:
Grad Fridrihštajn
Pred samim vzponom do vrha smo zavili še do gradu Fridrihštajn, ki izvira iz 15. stoletja in je povezan s tragično ljubeznijo med Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško. Do gradu na katerem se nahaja vpisna skrinjica z žigom lahko pridemo po običajni lahki poti ali kratki plezalni poti.
Grad je dal zgraditi Friderik II., sin Celjskega grofa Hermana II., za svojo izbranko Veroniko Deseniško, s katero se je po smrti svoje prve žene Elizabete Frankopanske poročil. Ker Veronike celjsko sodišče ni hotelo obsoditi kot čarovnico, jo je Herman II., ki je ljubezni nasprotoval, dal utopiti, sina pa zapreti in grad porušiti.
Od gradu so do danes ostale le ruševine. Zanimiva je skala, na kateri naj bi ostala sled Veronike Deseniške. Po legendi je Friderik Veroniko na njun poročni dan tako strastno poljubil, da se je skala, na kateri je sedela, stopila.
Razgled s Fridrihštajna:
Željnske jame
Naslednji dan smo kolesarili ob jezeru in si v bližnji vasi Željne ogledali Željnske jame. Dostop do jame je urejen po gozdni poti, ki se začne na manjšem parkirišču v naselju Željne. Gre za 1,6 km dolg vodoraven jamski sistem Ribniškega potoka, ki ima več vhodov. Željnske jame so številni udori razdelili na tri dele, od katerih je najbolj znana in najlažje dostopna t.i. Ciganska jama. V jami se je večkrat udrl tanek strop in nastala so naravna okna. Jama je tudi arheološko najdišče, ki zajema obdobje od paleolitika do železne dobe. V jami so kapniki le na določenih mestih, ker temperatura ni stalna.
Sicer pa je Kočevsko izrazita kraška pokrajina, kjer najdemo zelo veliko jam in drugih kraških posebnosti.
Po ogledu mesta Kočevje še kočevska bombica
Ogledali smo si tudi mesto Kočevje, ki je dokaj majhno. V mestu ob reki Rinži živi nekaj čez 8.100 prebivalcev. Ogledati si velja župnijsko cerkev sv. Jerneja , velik spomenik NOB, Šeškov dom – danes muzej in Marijin dom, danes zgradba občine Kočevje, stari most čez Rinžo iz leta 1843 in še kaj. Obiščite tudi zadrugo Zaklade Kočevske, kjer prodajajo lokalne izdelke, med drugim tudi lokalno kulinarično posebnost kočevsko bombico. Na spletni strani Kočevski brlog (blog o dediščini območja širše Kočevske) zvemo, da jo je v sredini petdesetih let minulega stoletja izumil domačin Slavko Batis, sokrajani pa so jo takoj sprejeli in velja danes za enega najbolj prepoznavnih kulinaričnih produktov Kočevske. Batis je slovel tudi kot izdelovalec odličnih bombonov. Na pečeno testo, navlaženo z esenco, se nanese krema iz sladkorja, masla, ruma in ostankov zdrobljenega peciva, nanj pa smetano v obliki kapice, piko na i pa ji doda mleta kava. Danes obstaja več različic te zelo dobre slaščice.
Razgledne Kozice in grad Kostel
Tretji dan smo se z avtom odpeljali do kraja Pregrad, ki je izhodišče za pohodne poti na Kozice, od koder se ponuja lep razgled na dolino Kolpe. Ob poti smo si ogledali še ostanke zapuščene vasi Hreljin. Po statističnih podatkih imamo v Sloveniji nekaj čez šest tisoč naselij, 57 jih je brez prebivalcev, največ na območju Kočevskega. Ena izmed njih je vas Hreljin v bližini laze pri Pregradu, kjer so nekoč stale po pričevanju domačina iz bližnje vasi 4 hiše, danes pa si lahko ogledamo le kamnite ostanke sten hiš, ostanek ceste in kamnite ograje.
Podali smo se še do gradu Kostel in izvira Bilpa. Grad Kostel s pripadajočim trgom predstavlja drugi največji grajski kompleks v Sloveniji. Zaradi izpostavljene lege nad Kolpo in težje dostopnosti je bil v času turških vpadov pomembna obrambna točka v sistemu protiturške obrambe. Vključen je bil tudi v sistem kresišč, ki so služila za hitro obveščanje o prihajajoči turški nevarnosti. Na gradu ponujajo zanimiv program »pobeg iz gradu«.
V bližini parkirišča se nahajajo srhljive vislice – »gavge«, na katerih so nekoč izvajali smrtne kazni za hudodelce nižjih stanov.
Še je ostalo kaj za naslednjič
Kraška pokrajina Kočevskega nudi na vsakem koraku lepe razglede na zakraselo pokrajino polno vrtač, prostranih gozdov, ki so prebivališče medvedom. Na Kočevskem ponujajo celo posebne programe, kjer lahko medvede, z varne razdalje seveda, opazujemo.
Štirje dnevi na Kočevskem so hitro minili. Ostalo je še kar nekaj zanimivosti, ki jih bomo obiskali in si jih ogledali naslednjič. Po koncu našega letošnjega poletnega dopusta, kasneje smo obiskali še Gorenjsko in Primorsko, smo se strinjali, da je bil ta del dopusta eden najlepših. Kočevsko je zelo primerno tudi za aktivna potepanja z otroki in najstniki: dovolj je zanimivosti, razdalje do njih so kratke, lahko se kopate, supate, kolesarite…
Zapuščena vas Hreljin
Zanimiva imena vasi na Kočevskem…
+
