Ob poti od Breginjskega kota do Pirana smo se ob Soči ustavili v Mostu na Soči, nato še v slikovitem Kanalu in na koncu še ob Solkanskem mostu. V prvem nas je pritegnilo smaragdno jezero, v Kanalu strnjene hiše na skali in plaže ob Soči, Solkanski most pa je tako ali tako rekorder. V okolici je sicer še veliko zanimivosti, ki pa pridejo podrobneje na vrsto ob kakšni drugi priložnosti.
Most na Soči s smaragdnim jezerom
Najprej smo se ustavili v Mostu na Soči, ki je znan po akumulacijskem jezeru. Strnjeno naselje z nekaj čez 400 prebivalci v Zgornjem Posočju, na južnem koncu Tolminske kotline, leži na pomembnem prometnem križišču v smeri proti Novi Gorici, Tolminu in ob Idrijci proti Idriji in Ljubljani, v bližini pa je speljana tudi trasa železniške proge Jesenice – Sežana. Tu se steka v Sočo Idrijca. Obe reki sta s svojima strugama, vrezanima globoko v skalnata korita, naselju nudili dobro obrambno zaščito že nekoč.
Zaradi zajezitve Soče za potrebe hidroelektrarne Doblar je nastalo akumulacijsko jezero, ki je priljubljeno pri ribičih in turistih. Od aprila do oktobra se lahko po jezeru zapeljemo z ladjico Lucija, ki vozi od parkirišča pod Modrejem. Na južni strani jezera pa vozi manjša ladjica Barca. Kapitan Lucije rad pove veliko zanimivih zgodb o naselju, jezeru, Soči in se rad s potniki tudi pošali. Z vsake vožnje se vrača tudi kak sveže poročeni par…
Lahko se sprehodimo okoli jezera ali pa po pešpoti Čez Most po modrost. Pot se prične »Na placu« v središču vasi, kjer je pot opisana na pregledni tabli in informacijskem terminalu, ob poti pa nas table informirajo ob posameznih točkah. Povzpnemo se do cerkve Sv. Lucije iz leta 1612, po kateri je kraj nosil ime vse do leta 1952. Notranjost cerkve je poslikal Tone Kralj, ki je dal novo podobo številnim poškodovanim cerkvam na Primorskem po prvi svetovni vojni. Njegove slike so posebne, saj je v negativne like vtkal podobe takratnega fašizma, pod katerim je trpela Primorska med obema vojnama.
Posebno doživetje je izlet do Mosta na Soči z muzejskim vlakom, ki poleti vozi med Bledom in Novo Gorico po slikoviti bohinjski železniški progi, speljani po dolini reke Bače in Soče, čez številne mostove, tunele in galerije.
Kanal je znan po skokih v Sočo
Naslednji postanek je bil v naselju Kanal z nekaj čez 1.140 prebivalci v Srednji soški dolini. Z ene strani se nad njim dviga Banjška planota, z druge pa Kanalski Kolovrat. Naselje, ki je nastalo že v 12. in 13. stoletju na območju pod Gradom, lepo uspeva ohraniti nekdanjo podobo. Parkirali smo na začetku vasi in se sprehodili po simpatičnem naselju.
Z mostu, od koder je lep razgled na Sočo in plaže ob njej, pridemo do cerkve Marijinega Vnebovzetja z ohranjenim gotskim prezbiterijem (1430). Tu pritegne pozornost Neptunov vodnjak iz 1815, ki je v preteklosti služil za zbiranje vode, ki so jo ženske zajemale z lesenimi posodami. Domačini so ga po domače imenovali Matija.
Stari del mesta, t.i. Kontrada, stoji na ozki terasi levega brega Soče in ima okrog osrednjega trga Na placu in ob Gasi ozke ulice v sklenjeni pozidavi. Od nekdanjega obzidja, ki je nekoč obdajalo naselje, so ostali le štirje stolpi oz. bastijoni: na Kontradi je preurejen v Galerijo Rika Debenjaka, v vogalnem stolpu se nahaja gostilna, tretji je skrit med hišami v središču naselja, četrti pa je porušen. Kontrado, ki je osrednji prostor kulturnega dogajanja v poletnih mesecih, obdaja kompleks z Gotsko hišo, Kolarjevo hišo, ki je delno preurejena v razstavni prostor, galerijo in spominsko sobo grafika Rika Debenjaka. Tu je tudi nekaj lokalov, kjer se velja usesti in opazovati domačine.
Naravna zanimivost so precej široka korita, ki veljajo za najširša in najjužnejša na Soči. Dolga so 400 m in široka 20 do 60 m, njihova povprečna globina je 10 m.
Poleti potekajo v Kanalu tradicionalni skoki v Sočo in tekma svetovnega pokala v skokih z višin.
Več kopališč ob Soči
Ker se Soča v bližini Kanala že precej umiri, je nastalo v tem delu ob njej več lepih kopališč. Na desnem bregu reke je urejen dostop do reke z avtokampa Korada, na levem bregu pa med hišami. Kopališče se nahaja tudi pod gasilskim domom in v bližnjem naselju Deskle, pod mostom.
Solkanski most, največji kamniti most na svetu
Za konec smo se ustavili še ob Solkanskem mostu oziroma viaduktu. Gre za 219,70 m dolg železniški ločni most čez reko Sočo pri Solkanu, ki je bil nekoč eden izmed 65-ih mostov in viaduktov na bohinjski progi, zgrajeni med letoma 1900 in 1906, ki je pomenila povezavo Srednje Evrope in Sredozemlja. Pne se 36 m nad srednjo gladino reke in velja z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m za največji kamniti most na svetu. Obstajajo sicer tudi večji ločni mostovi, vendar ne kamniti. Pri poznejših tehnikah gradnje so pričeli uporabljati armirani beton.
Projektirala sta ga R. Jaussner in L. Oerley, sprva z 80-m kamnitim lokom, med letoma 1904 in 1905 pa ga je zgradilo dunajsko podjetje Brueder Redlich und Berger. Zaradi nenosilnih tal so morali graditelji spremeniti projekt in povečati razpon loka na 85 metrov. Zgradili so ga po segmentni metodi vgrajevanja blokov iz rezanega (obdelanega) kamna in s postopnim zaključevanjem posameznih prstanov loka. V veliki krožni lok so vgradili 4533 kamnitih blokov oziroma kvadrov iz školjčnega apnenca iz kamnoloma Cava Romana pri Nabrežini, ki so med seboj povezani s cementno malto. Malta je bila sestavljena iz cementa portland iz Splita in pranega peska iz reke Soče.
Žal so bili zanj usodni dogodki med prvo svetovno vojno, ko je bil v bojih za Gorico avgusta 1916 razstreljen njegov glavni lok. V zrak so ga pognali v noči z 8. na 9. avgust strategi avstro – ogrske vojske, da ne bi prišel v roke Italijanom. Zatem je bil obnovljen, končna oblika mostu pa je skoraj enaka izvirni. Med drugo svetovno vojno je bil zastražen, zato ga ni resneje ogrozila.
Most je lep tudi v večernih urah, ko ga osvetlijo močne luči žarometov.
