Ob omembi Bjelovarja, ga vedno najprej povežem s kmetijstvom in živilsko predelovalno industrijo, kar je še danes glavna značilnost mesta in okolice. Nisem pa vedela, da je mesto nastalo načrtno, z odlokom Marije Terezije in to zaradi vojaško obrambnih razlogov. Danes se po središču mesta, ki se nahaja v osrednjem kvadratu mestnega načrta, od koder vodi par kratkih ulic z nekaj bari in trgovinami, zelo hitro sprehodimo. Skupaj z okoliškimi zanimivostmi, je to lep enodnevni izlet v manj znano notranjost Hrvaške, kjer še ni velike gneče turistov, domačini pa so izredno prijazni in radi povedo marsikatero zanimivo zgodbo.

Pecs je z okrog 150 tisoč prebivalci peto največje madžarsko mesto in sedež županije Baranja. Mesto se je razvilo pod planino Mecsek, katere najvišji vrh meri malo manj kot 700 m in mestu nudi zavetje pred severnimi vetrovi, poraščajo pa ga vinogradi in sadovnjaki. Mesto je svojo podobo precej spremenilo leta 2010, ko je bilo eno izmed evropskih prestolnic kulture. Obnovili so številne zgradbe, dogajanje popestrili s številnimi dogodki in mestu dali nov pečat.  Številne obiskovalce sicer panonsko mesto bolj spominja na kakšno mediteransko, zaradi pestre zgodovine pa tudi na Orient.

Marijan Babič iz Križnega Vrha v občini Slovenska Bistrica se spominja svojega otroštva, ko je mama Valerija skrbno čuvala svoj šivalni stroj, saj je družino s šivanjem preživljala. Takrat se mu ni smel približati, ker je družini pomenil pravo bogastvo. Po smrti matere ga seveda ni mogel zavreči, ampak se je odločil, da bo začel šivalne stroje zbirati. Njegova zbirka danes šteje več kot 270 eksponatov in iz dneva v dan narašča.

Štanjel je slikovito kraško naselje, o katerem ste verjetno že veliko slišali. Mi smo ga obiskali večkrat. Sprva kot postanek ob poti. Ker je bilo vedno bolj na hitro, smo se odločili na Krasu preživeti več časa in smo mu posvetili skoraj cel teden. Na prvi pogled veliko, a nikakor ne preveč. Če združimo izlet s kolesarjenjem po Krasu, pohodi in obiskom prireditev, vam časa še zmanjka. Bivanje v Štanjelu si bom najbolj zapomnila po večernem miru in spokojnosti, naselje pa po številnih drobnih uličnih in arhitekturnih detajlih, ki mu dajejo poseben čar.

Libeliče so manjša koroška vas, katere pogumni domačini so po prvi svetovni vojni uspeli prestaviti meje na evropskem političnem zemljevidu. Ogledamo si lahko več muzejev, pozornost pa pritegne edinstvena kostnica.

Mesto Trst, ki se nahaja ob Tržaškem zalivu, je sedež dežele Furlanija – Julijska krajina in Tržaške pokrajine ter ima nekaj čez 200 tisoč prebivalcev. Še pred desetletji je veljal za prebivalce vzhodno od njega za pravi nakupovalni raj. Čeprav leži ob morju, v njem ni veliko sredozemskega duha. Arhitektura, kulturna in vzdušje bolj kot na Sredozemlje spominjajo na srednjo Evropo.

Krakow, drugo največje mesto Poljske, je zelo lepa evropska prestolnica. Je lepo urejeno in zeleno mesto z veliko zanimivostmi. Po nekdanji kraljevi poti danes stopajo številni turisti. Vse glavne zanimivosti se jih da brez večjega napora prehoditi v enem dnevu: od Florianovih vrat do Glavnega trga in griča Wawel ter judovske četrti Kazimierz. Do četrti Nowa Huta, ki spominja na nekdanje komunistične čase, pa pridemo hitro s tramvajem. Mesto je znano po dobri kulinariki, cene pa so v primerjavi z našimi nižje. Če ste že tam, si vzemite še vsaj kak dodatni dan, preizkusite nočno življenje in obiščite v bližini še nekdanje nacistično taborišče oziroma kamp smrti Auschwitz – Birkenau in svetovno znani rudnik soli Wieliczka.

Ob poti od Breginjskega kota do Pirana smo se ob Soči ustavili v Mostu na Soči, nato še v slikovitem Kanalu in na koncu še ob Solkanskem mostu. V prvem nas je pritegnilo smaragdno jezero, v Kanalu strnjene hiše na skali in plaže ob Soči, Solkanski most pa je tako ali tako rekorder. V okolici je sicer še veliko zanimivosti, ki pa pridejo podrobneje na vrsto ob kakšni drugi priložnosti.

Naš naslednji sklop potepanj se nanaša na Kobarid z okolico. V Kobaridu smo se ustavili v muzejskih zbirkah, ki pripovedujejo pozabljene zgodbe grozot Soške fronte ter o planinskem pašništvu in sirarstvu, kjer smo v bližnji Planikini prodajalni okušali okusne lokalne jogurte, nato pa še obvezni sprehod do slapu Kozjak. Vmes nas je gnala misel na sprehod po visečem mostu čez Sočo. Na koncu je sledil še sprehod po čudovitih kobariških pašnih planinah z lepo ohranjenimi sirarnami in slikovitimi pogledi proti pogorju Krna… Zelo lepo je bilo!

Naš prvi letošnji dopustniški cilj je bila reka Nadiža. Kopanje, raziskovanje bližnjih planin in vasi v Breginjskem kota, obisk najzahodnejše vasi v Sloveniji in še kaj nas je čakalo. Bilo smo več kot navdušeni. Kraji se kljub vse več turistom zelo dobro spopadajo s težavami, ki jih prinaša množični turizem. Tako se lahko namesto iskanja parkirnega prostora, do turističnih točk elegantno in poceni pripelješ z organiziranim prevozom. Najbolj pa me je navdušil mir in dejstvo, da so trgovine zelo redke…. Namesto sladoledom smo se sladkali z okusnimi domačimi jogurti. Nepozabno!!!!